Junakinjo filma Hišna zajčica (The House Bunny), brhko, poskočno, radoživo Shelley (Anna Faris), ki zaradi zahrbtne spletke zavistne kolegice ostane brez Hefnerjeve zaščite, tako rekoč na milost in nemilost prepuščena prostemu trgu, doleti kajpada najslabše od najslabšega. Pristane namreč v propadajoči rezidenci propadajočega sestrstva Zeta, kjer vztraja samo še peščica najbolj neprivlačnih, nedružabnih, zakompleksanih in neiznajdljivih deklet. Gre seveda le za preprost trik, kajti jasno je, da bo neustavljiva Shelly zanikrno okolje spremenila v bleščeč epicenter dogajanja (bolj ko je na začetku zanikrno, bolj se bo pozneje bleščalo), zapostavljena, neatraktivna dekleta pa preobrazila v zapeljive lepotice, ki se jim fantje ne znajo in nočejo upreti. Ko se vse to res prične dogajati, se lahko navdušeni gledalec zgolj zaman sprašuje, odkod skromnim puncam in deložirani zajčici ves tisti denar za osupljiva nova oblačila, frizure in manikuro, velikopotezno prenovo in preureditev hiše, razkošni erotični koledar in impresivni megažur, s katerim dokončno pritegnejo pozornost. Jasno, da jim konkurenca zavida uspeh in meče polena pod noge, da sovražni univerzitetni birokrati iščejo dlako v jajcu in da punce, nevajene takih preobratov, nekoliko daje negotovost, še zlasti, ko za trenutek izgubijo še Shelley, ki ji Hefner po razkritju podle zarote vrne privilegirani status zajčice. Ampak Shelley se ne da, Playboy ni več njena prioriteta, intelekt v njej se je zganil in poti nazaj preprosto ni.