Ekonimist dr. Mičo Mrkaić je v Financah takole napisal: »Ker nerad ovinkarim, naj pristni liberalni pogled na olimpijske igre razkrijem kar takoj: olimpijske igre so primitivna kolektivistična orgija, zapravljanje denarja davkoplačevalcev, leglo korupcije, pogosta oblika iskanja mednarodnega ugleda za kriminalne režime, odskočna deska za brezobzirne karieriste in poligon za reklamiranje raznoraznih izdelkov s tako imenovanimi športnimi zvezdami.« In prav ima. To le z vidika ekonomista. Če pa zadevo pogledamo še z drugih vidikov, lahko imenujemo te igre kot olimpijado prisotnih »cinično-hinavskih demokratičnih« držav zahodnega sveta, ki so pozabile na svoje prisege proti podpiranju totalitarnih zločinskih režimov, kar Kitajska je. Cinizem presega vse mere, ko na TV-ekranih nesramno poročajo, kako so v okolici Pekinga z gumijevkami izgnali 1,5 milijona ljudi (skoraj za eno Slovenijo) iz njihovih domov in jim porušili hiše, da o kršenju človekovih pravic, pobijanju in mučenju političnih nasprotnikov ter okupaciji drugih dežel (Tibet) in vojni v tem svetem olimpijskem času (Gruzija) niti ne govorimo. Vse to je v komentarjih nekaj postranskega in seveda prizanesljivega v luči spektakularnosti prireditev, ki imajo čisto političen namen promocije Kitajske na svetovnem prizorišču. Slovenija bi se zapisala v ta čas z zlatimi črkami demokratičnosti in pokončne moralno etične drže, če se ne bi udeležila teh iger iz legitimnega protesta, a na žalost tega ni storila, kar jo uvršča med veliko družbo moralno etično oporečnih držav zahodne civilizacije, ki ponovno legitimirajo nasilje in totalitarizem iz izključno pridobitniških nagibov ameboidnega materializma. Govoriti o vrednotah olimpijade je tu ogabno. Važen je le prikaz veličastnosti zunanjega videza prireditev v zadoščenje očaranih gledalcev, ne pa tragika zakulisnega podlega manipuliranja teh iger v čisto ekonomsko politične namene s prikrivanjem grozodejstev na račun nezaščitenega prebivalstva, izpostavljenega nasilju, proti kateremu so polna naša retorična usta. Edini, ki je vsaj omenil določene anahronizme, je bil prav ameriški predsednik Bush, na katerega pa so komentarji negativno uperjeni. Utišani in zatirani so pa protestniški shodi, ki edini opozarjajo na grotesknost obnašanja celega sveta v odnosih z državo, ki je najmanj zaslužna, da gostuje nekoč prestižne olimpijske igre, danes degradirane na farso.