Volitve so za nami. Strasti se bodo hočeš nočeš začele počasi umirjati. Življenje se bo vrnilo v stare tirnice. Le vprašanje, zakaj je moral eden zmagati, drugi pa izgubiti, bo še nekaj časa burilo domišljijo večine vpletenih političnih akterjev. Sam sem mnenja, da je bila tokratna politična kampanja na koncu že kar utrujajoča, nemilostna, za marsikoga pa tudi umazana in podla. Če bi pri teh nečednostih delovale le nasprotujoče si stranke s svojimi političnimi voditelji, bi to še razumel. Da pa je popolnoma negativen odnos do odhajajoče vlade zavzela večina medijskih hiš in javnega časopisja, postane vse skupaj že kar zaskrbljivo in popolnoma nerazumljivo. Mirne duše bi lahko rekel, da je bila to ena največjih političnih kampanj v zadnjih letih. To je bila resnična kampanja velikega kapitala, njemu podrejenih medijev in obsedenosti s sedaj seveda že nekdanjim predsednikom vlade. Pogosto sem se spraševal, kako je sploh mogoče, kar so si dovolili nekateri vplivni gospodje. S kakšno drznostjo in podlostjo so javno napadali sedaj že nekdanjo vlado in njenega predsednika. Da pravzaprav sploh niso politiki, so govorili, med njimi pa so bili prvi gospod Janković pa gospod Šrot, gospod Kučan, gospa Spomenka Hribar itd. Pa mi je kanilo, zakaj in odkod vsa ta vplivna brezmejna hrabrost. Ja, kapital imajo. Bogati so, in to neskončno. Nikogar se ne bojijo. No, kje sem pa jaz? Pravzaprav se tudi jaz nikogar ne bojim. Le da je moj kapital ena povprečna