t. i. sodobni revolucionarji, mehki teroristi, bojevniki za pravice nerazumljenih želijo doseči. Ali zasledujejo cilj končne prevlade Pravice in Enakosti med družbenimi, spolnimi, starostnimi oz. katerimi koli plastmi ali pa si s svojo umetno in zaigrano marginalnostjo ustvarjajo inteligentno, a izredno podlo oglaševalsko kampanjo, ki jo v tajnosti kličejo “odpor zaradi odpora samega”. Kakorkoli že, ne gre za iskanje krivcev in podkrepitev lastnega samospoštovanja v neuspehu drugega. Gre za konkreten in boleč občutek medgeneracijskega prepada, v katerem so mladi velikokrat upravičeno, največkrat pa stereotipizirano vrednoteni po krivici. Gre za to, da iščemo skupno, na komunikaciji, spoštovanju in približevanju različnega temelječo družbo. Naj te besede ne zvenijo kot utopično idealiziran, nedosegljiv projekt, nasprotno! Vsakdo lahko stopi svoj skromni, a pristno doseženi korak, prirejen situaciji in zmožnostim. Sodobne medijske hiše seveda dobičkonosno iščejo podobe in like, naj si bodo pozitivne ali negativne narave, ki bi publiko zanimali. Televizijske slike vsebujejo podtaknjena sporočila in implikacije, ki jih moramo odkodirati s kar se da kritičnim, predvsem pa širokoglednim očesom nekoga, ki bi rad spoznal tak svet, kot v resnici je: neizčrpljiv in na vsakem vogalu zanimiv za vsakogar. A hkrati nevaren in spodrsljiv. Beri: fascinantna hladnokrvnost. Ob korektni in odgovorni komunikaciji s sogovornikom moramo zato dobiti stičišče ne v enakosti mnenj, temveč prav v njihovi raznolikosti. Naj bo prav to vodilo zrelega in duha polnega človeka! Za konec pa še nekaj besed o odnosu med mladimi in vrednotami. Mladi so danes paradoksalno razdvojeni. Debata o njih je razpeta med norim ciljnim načrtovanjem potrošnje prav na to starostno skupino ter hkratnim odrinjanjem le te na rob aktivne družbene realnosti. Že večkrat sem opazil težnjo po (nenamerni) apriorni osamitvi mladih, rekoč, da so izgubili “prave” vrednote, ki jih morajo Absolutno (beri univerzalno, brez kontekstualizacije v prostor in čas, kar je seveda nemogoče) ponovno pridobiti. Tovrstne nostalgične izjave me bolijo, saj temeljijo na dogmatičnem zakonu, ki pa nima trdne podlage, ni utemeljen in predvsem ni vreden pozicije tistega, ki avtoritativno izjavlja in razsvetljuje. Na kratko naj se obrazložim: zdi se mi (seveda povsem amatersko in brez strokovnih oprijemov), da moramo naj si bo še kako neprijetni, negativni in zaskrbljujoči sedanjosti ponuditi možnost, da poskusi in zaživi na drugačen, preprostejši, a brez dvoma pristnejši način. Z idiličnim opevanjem “dobrih starih časov” žal lahko le še spodbujamo negodovanje in neprijetno vzdušje, storiti pa veliko ne moremo. Izkoristiti moramo priložnost vseh priložnosti, t. j. življenje samo, in se sprijazniti s časovnoprostorskimi razmerami. Prav tu, tu in sedaj lahko zaživimo v iskanju vrednot, tako verskih, moralnih, službenih, družinskih kot nasploh življenjskih. Mladi imajo v tem procesu prav tako pomembno vlogo in niso njegovi zaviralci! Ognimo se posploševanju in nekonstruktivnemu sumničenju, razširimo pogled onkraj krajevnih meja, iščimo pozitivne elemente sveta in jih prinesimo nazaj na dom. Svet je nepredstavljivo in neizmerljivo bogat, spoznavajmo ga in spoznavajmo nas same, razmišljajmo nad ustaljenimi praksami, tradicijo, življenjskim potekom in načinom življenja ter jih plemenito obarvajmo z novimi elementi. Zapiranje v lasten Sonderveg, v lastno posebnost in nedotakljivost namreč pelje do samorazkroja, temeljne vrednote lahko ohranjamo le s prilagajanjem času. Še zdaleč ne s slepo asimilacijo in poslušnostjo, temveč zavestnim, podkrepljenim in modrim pristopom. Mladi pa smo lahko del tega procesa. Tudi sam se seveda večkrat zgražam nad obnašanjem in razmišljanjem napačno imenovane Večine, a se večkrat zalotim ob podobnem razmišljanju. Pomembno pa je, da doživeto in ne-šedoživeto pretehtamo na podlagi temeljnih življenjskih vodil. Tudi sam bi izpadel patetično in predvsem avtoritativno, če bi druge razsvetljeval s humanističnimi načeli, ki se mi večkrat zdijo pragmatično korektna in poštena. Ne, ni to rešitev! Verjamem v to, da nas, vse skupaj, povezujejo trdna duhovna načela (o njihovih formah bi se dalo razpravljati), ki pa ne smejo delovati kot prisila z implicirano sankcijo, ki preži od zadaj. Le ob pristnem spoštovanju in verovanju vanje bodo lahko zaživela v vsej svoji moči! Jernej Šček postanemo na to ali ono stvar posebej pozorni ter to povežemo s svojim življenjem… Samo če imamo vero, je smiselno to, kar verskega delamo. Marijina znamenja, o katerih danes razmišljamo, in zlasti blagoslovitev križevega pota naj bodo nov pripomoček na romanju naše vere, da nas bo Marija varovala, nas spremljala in nam pomagala na naši poti. Marijo prosimo za močno in trdno upanje, da ne bi tudi v najtežjih preizkušnjah obupavali in postajali malodušni. “Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto”. Ob vsaki postaji se ustavimo in v molitvi počastimo gospoda, ki je za nas trpel in umrl. Čeprav je teh postaj samo štirinajst, ne moremo in ne smemo pozabiti, da jim sledi še ena: Jezus je vstal od mrtvih. Križev pot bi bil pot obupa, če ga ne bi osvetljevala svetloba Velike noči. Na to mislimo takrat, ko bomo križev pot molili, pa tudi takrat, ko bomo nosili svoj današnji križ in bomo hodili po križevem potu: Gospod, Jezus Kristus, z nami Si hodil po poti, ki je preko križane ljubezni vodila v večno življenje. Srečujemo Te tu-