Nekaj najlepšega je, ko v rokah držim človeško srce, ponosno pove dr. Tomislav Klokočovnik, priznani srčni kirurg, ki se v središču medijske pozornosti tokrat ni znašel zaradi svojih vrhunskih kirurških dosežkov, ampak zato, ker mu občina, ki jo vodi, razpada pred nosom. Dr. Klokočovnik je sicer izjemen kirurg, ki z drznimi prijemi piše nova poglavja srčno-žilne kirurgije doma in po svetu. Ko je leta 1996 prvič naredil obvod na odprtem srcu, je to bila revolucija. Danes so takšne operacije rutina. Medicinske uspehe niza drugega za drugim. Nazadnje je presenetil pred dobrim mesecem, ko je z majhnim trikom, kot se je izrazil, prvi endoskopsko menjal mitralno zaklopko na delujočem srcu. Tomislav Klokočovnik je zagotovo kirurg, vreden vsega spoštovanja, ki pa ga kot župan Izole vedno bolj izgublja. Da je nesposoben, trmast, nesramen in dvoličen, mu očitajo občinski svetniki, ki so pred dnevi odstopili, da bi v Izoli dosegli predčasne volitve. Tako ne gre več, če bi bil župan korekten, bi odstopil tudi on, pravijo v en glas. V Izoli se ponovno začenjata vojna živcev in predvolilni boj. Mnogi se bojijo, da bo še bolj podel in napet, kot je bil zadnji. Takrat se je v Izoli zaradi Klokočovnika zgodila ulica. Nekateri so si ga tako močno želeli na županskem stolčku, da so padale celo molotovke. Danes ga pošiljajo domov. V Lucijo, kjer dolga leta dejansko živi, pa čeprav je župan Izole. Če bi vedel, da mu bo županovanje v Izoli povzročalo toliko skrbi in zapletov, se za kandidaturo najbrž nikoli ne bi odločil. Tomislav Klokočovnik odkrito priznava, da ga politika nikoli ni zanimala, čeprav je bil član Foruma 21. Za kandidaturo v Izoli se je odločil, ker mu je razvpiti koprski župan Boris Popovič obljubil, da mu bo pomagal, da v izolski bolnišnici postavi svoj center za srčno kirurgijo. Tako bi se maščeval, ker je koncesijo za tretji srčni center v izolski bolnišnici (Medicor) pred leti dobila kardiologinja Metka Zorc in ne on. Da bi delal za Medicor, ne pride v poštev. Hoče biti glavni. Župan brez zaveznikovPod taktirko Borisa Popoviča je dr. Klokočovnik na lokalnih volitvah 2006 poskušal grobo poteptati vsakogar, ki ga je pri njegovem pohodu na oblast poskušal ogroziti. Mnogi niso mogli verjeti, da se je sploh lotil tako nizkih potez, kot je bilo denimo plakatno obračunavanje z Bredo Pečan (da Beda gori). Tega ti res ni treba, so ga opozarjali. A oblast je bila očitno presladka, obljube preveč mamljive. Na koncu sta s Popovičem res slavila zmago, vendar Klokočovnik plodov svojega uspeha ni požel. Zaradi premočnih egov sta se Popovič in Klokočovnik kmalu sprla, kdo bo v Izoli glavni. Ker Klokočovnik ni popustil, se mu je Popovič začel maščevati. Takrat so se Klokočovniku zadeve zapletle. Mnogi, ki so mu prej stali ob strani in mu veliko obljubljali, so požrli besedo. Mnogi so odšli, nekateri kljub obljubam nikoli niso prišli. Ostal je sam, neizkušen v politiki. Prepričan, da županovanje ni ne vem kako resna stvar. Na njegovo stran je odločno stopil le podžupan Darko Grad, ki je leta 2002 v Kopru na oblast pomagal Borisu Popoviču, leta 2006 pa je s Popovičevim blagoslovom mukotrpno delo opravil tudi za Klokočovnika. Prav Grad naj bi bil tudi predmet spora s Popovičem. Ta naj bi zahteval, naj Grada odslovi, in ker Klokočovnik tega ni storil, je bilo prijateljstva konec. Vsaj tako pravi Klokočovnik. »Klokočovnik je bil napaka,« pravi danes Popovič in dodaja, da bodo napako popravili in prevzeli oblast v Izoli. Pritiski so že opazni. Ko Tomislav Klokočovnik pripoveduje o svojih podvigih v operacijski dvorani, njegov obraz kar žari. Ponosen je na svoje dosežke, ki jih opisuje s tako ljubeznijo, da si na trenutke prav zaželiš biti del njegove zgodbe. Takrat je duhovit in prijeten sogovornik. Že od malih nog je želel postati kirurg, vzornika je imel v očetu. Zato mu je še kot srednješolec asistiral pri kakšni operaciji. »Danes bi nas najbrž vse zaprli,« se pošali in doda, da nikoli niti za trenutek ni obžaloval, da se je odloči za poklic kirurga. Doštudiral je v Italiji, doktoriral v Ljubljani. Želi si, da bi imel vedno mirno roko, da bi lahko operiral do visoke starosti. In čeprav vsak dan presaja človeške organe, sam ni darovalec. Pravi, da je za to prestar. Sam zdravnika obišče, če je res nujno potrebno. In čeprav si želi, da bi mu na poklicni poti sledila 19-letni sin ali 14-letna hči, je vprašanje, ali se bo to zgodilo. Ko beseda nanese na politiko, se namršči, ton glasu se spremeni. »Politika je zatežena stvar, govorimo raje o medicini,« se poskuša izogniti političnim temam. Priznava, da ni politik in da se najbolje počuti v operacijski dvorani. Vse drugo je zanj obrobnega pomena. Zaveda se svojega šarmantnega videza in pozornost medijev mu godi, čeprav je potreboval kar nekaj časa, da se je navadil, da ga novinarji kot župana ne bodo vedno hvalili. Prej je bil navajen drugače. Ko je bil samo kirurg, je v medijih blestel, nihče mu ni postavljal zoprnih vprašanj, na katere ni imel odgovorov. Poslušalci Radia Koper in bralci Primorskih novic so ga celo razglasili za osebnost Primorske leta 2005, ker je med svojim prostim časom v izolski bolnišnici dva mlada fanta rešil zanesljive smrti. »Rad imam ljudi in sem zelo srečen, ko lahko nekomu pomagam, ga pozdravim. To je tako lep občutek. Potem pa vidim, ko hodim po Izoli, kako me nekdo ne mara. In to samo zato, ker smo zmagali na volitvah. Pa saj jih bomo enkrat tudi izgubili,« je pred časom potožil. Razkril je tudi, da se mu politiki pravzaprav smilijo, ker vidi, v kakšnem svetu živijo.Med občino in Kliničnim centrom»Toliko slabih ljudi, kot jih je v politiki, jih v zdravstvu in drugje ni,« je prepričan. Na državnozborskih volitvah zato ne namerava kandidirati. Koga bo volil, še ne razkrije. Na zadnjih predsedniških volitvah pa je podprl Lojzeta Peterleta in skoraj ni šel pozdravit Danila Türka, ki se je kot predsedniški kandidat prišel predstavit Izolanom. Dobro se razume tudi s Karlom Erjavcem, preko katerega je še pred kratkim pritiskal na izolske svetnike DeSUS, da bi mu le podprli proračun. A se to ni zgodilo. Kljub vsemu Klokočovnik tekme v Izoli ne namerava predati. Za to je preponosen. Popoviču in njegovim privržencem tega veselja preprosto ne privošči. O odstopu ne razmišlja, ker meni, da sam ni ničesar zagrešil in da ga imajo Izolani radi, ker jim želi dobro. Zanj so krivi opozicijski svetniki, ki mu grenijo življenje. Niti pomisli ne, da je morda tudi sam česa kriv. Nekako pozablja, da so med opozicijskimi svetniki tudi tisti, ki so mu pomagali na oblast in na začetku tudi verjeli vanj. Klokočovnika na županski stolček namreč ni izvolilo zgolj ljudstvo, temveč mu je to omogočil občinski svet, ki Brede Pečan ni potrdil za vnovično županjo, pa čeprav je vodila z dvema glasovoma prednosti. Oblast pa je dokončno prevzel, ko je ustavno sodišče razsodilo, da glasovnice po pošti iz izolskega doma upokojencev ne smejo biti upoštevane. Javnost se je takrat zgrozila, ko so iz ust priznanega kirurga prišle besede, da nekateri varovanci doma niso sposobni skrbeti zase, kaj šele, da bi volili. Neprimernih izjav je bilo veliko. Zato mnogi menijo, da je dr. Klokočovnik z nepremišljenim skokom v politiko delno zapravil tudi svoj kirurški ugled. Ljudje so začeli dvomiti o njem. Širijo se govorice, da ni več tako dober kot nekoč. Njegovega dirkanja med Izolo in Ljubljano pa so se naveličali tudi njegovi zdravniški kolegi v Kliničnem centru. Tomislav Klokočovnik ne more biti dober župan, če je na občini vsega nekaj ur na teden. Še takrat, ko pride, se mu praviloma mudi na operacije. Na sejah občinskega sveta se velikokrat vidno dolgočasi in včasih pravzaprav niti ne ve, kaj natančno se dogaja. Sprejema odločitve, ki so vprašljive, morda tudi nezakonite. Vse skupaj pa je samo voda na mlin njegovim nasprotnikom, tudi Bredi Pečan, ki se še danes ni sprijaznila, da je v Izoli izgubila volitve. Sam pa najbrž trpi, čeprav tega ne želi priznati. ekaj najlepšega je, ko v rokah držim človeško srce, ponosno pove dr. Tomislav Klokočovnik, priznani srčni kirurg, ki se v središču medijske pozornosti tokrat ni znašel zaradi svojih vrhunskih kirurških dosežkov, ampak zato, ker mu občina, ki jo vodi, razpada pred nosom.