Ostani, oh, ostani tam, ne pridi nazaj – prišla bi prepozno! Ne smem te več videti; kako bi prenesla tvoj pogled? Kje si bila, mila moja prijateljica, ti moja zaščita, moj angel varuh? Zapustila si me in jaz sem se pogubila! Je bilo to usodno potovanje res tako potrebno, tako nujno? Kako si me mogla prepustiti samo sebi v najnevarnejšem trenutku mojega življenja? Koliko kesanja si si naložila s to grešno malomarnostjo! Večno se boš kesala, kot bom jaz večno točila solze. Tvoja izguba ni nič manj nepopravljiva, kot je moja, a druge prijateljice, ki bi te bila vredna, si ne pridobiš nič laže, kot bi jaz dobila nazaj svojo nedolžnost. Kaj sem rekla, jaz nesrečnica? Ne morem ne govoriti ne molčati. Kaj koristi molk, če te vest kriče obtožuje? Mar mi greha ne očita vesoljni svet? Mar moja sramota ni zapisana vsepovsod? Če svojega gorja ne izlijem v tvoje srce, se bom zadušila. Kaj pa ti, si ne očitaš ničesar, ti moja lahkomiselna in preveč zaupljiva prijateljica? Joj, zakaj me nisi izdala? Tvoja zvestoba, tvoje slepo prijateljstvo, tvoja nesrečna prizanesljivost – to me je pogubilo! Kateri zli duh te je spodbudil, da si ga poklicala nazaj, tega okrutneža, ki je vzrok moje sramote? So mi njegove zahrbtne pozornosti morale življenje vrniti zato, da mi je postalo neznosno? O, naj ta barbar za vselej izgine! Naj ga gane ostanek sočutja; mojih muk naj nikar ne veča s svojo navzočnostjo; odpove naj se nečloveškemu užitku, da gleda moje solze. Joj, kaj govorim! Saj ni kriv; kriva sem samo jaz; vse moje nesreče so moje delo, vsi očitki veljajo samo meni. Ampak greh mi je že pohujšal dušo; prva njegovih posledic je, da za svoja zla dela obtožujemo druge. Ne, ne, nikoli ni bil sposoben prelomiti svojih priseg! Njegovo krepostno srce ne pozna podle veščine, kako oskruniti ljubljeno bitje. Ah, ni dvoma, da zna ljubiti bolje kot jaz, ker se zna bolje premagovati. […]