ilam zagovornikov genocida nad slovenskim narodom, katerih predstavniki nam danes znova vladajo, se še danes zdi neverjetno, da jim je uspel veliki pok, čeprav z neznatno razliko, saj je njihova zadrega več kot vidna prav v nepripravljenosti postavljanja vlade. Uporabili so najbolj podle načine, računajoč na politično nezrelost in nekritičnost povojnih generacij, vzgojenih na lažnih podlagah agitpropovske OF-NOB, ki še danes zastruplja velik del mladih generacij, in pomoč pristranskih medijev. Borut Pahor, čeprav je navidezno zmeren do drugače mislečih, je pač otrok staršev, ki so ga vzgajali v zavestnem odobravanju likvidacijske politike političnih nasprotnikov enoumja (titoizma), torej vrednotenja zločina kot vrline, drugače se ne bi kitil z zločinskimi znaki komunofašizma in se na prireditvah bratil s pripadniki zasužnjevalskih ideoloških organizacij žalostnega spomina. Vsi trije poosamosvojitveni predsedniki države so tipični titoisti, zagovorniki najtemnejše plati povojne jugotiranije. Zadnji celo prekaša predhodnika v hinavščini in leporečju ter zna biti za Slovenijo najbolj škodljiv v prikrivanju gnilobe, navzoče v družbenem tkivu po zaslugi načrtne ideološke indoktrinacije, kar dokazujejo taktični zasuki v njegovem obnašanju, še posebno ob obisku britanskega kraljevega para, kjer ni mogel prikriti nostalgičnega nagona jugopreteklosti v izbiri gostov za slavnostno večerjo ter omalovaževanju najbolj zaslužnih za osamosvojitev Slovenije. Sedaj lahko utemeljeno pričakujemo vnovični zagon pokvarjenosti z vzpostavitvijo ustaljenih »vrednot« enoumja tranzicijske levice v zadovoljstvo revolucionarnega razreda modernih tajkunov in okrepitev balkanizacije na vseh področjih družbenega življenja. Ob čudežu osamosvojitve, kjer je imel levji delež Janez Janša s somišljeniki, kot so bili Pučnik in še nekateri sodelavci v Demosu, se je zgodila usodna zgodovinska napaka, ki jo bomo še dolgo plačevali. Prepotrebna lustracija, ki jo je Pučnik hotel uresničiti kot najpomembnejši člen osamosvojitvene politike, ni bila udejanjena. Ni bilo zadostnega poguma pri Demosu, da bi šel čez Bučarjevo truplo, morda tudi iz strahu pred državnim udarom z vojsko, ki je bil Kučanov adut v skrajni sili za ohranitev starih struktur jugoslovenarjev. Ostaja nam le upanje, da bodo Slovenci končno spoznali napore zadnje Janševe vlade za demokratizacijo in evropeizacijo miselnosti slovenske družbe, ki jo tare rak ideoloških usedlin usmerjenega polstoletnega izobraževanja, in čim prej ustavili katastrofo, ki nam preti z neskrupoloznimi »novimi« vladnimi akterji starih jugopolitikov. 10