Nespregledljiva vloga, ki so jo zrakoplovci duha odigrali pri »mobilizaciji milijonov« v začetku 1. svetovne vojne in v revolucionarnih vrenjih ob njenem izteku, je Prepeluhovo misel postavljala v referenčni okvir fakticitete. Zdelo se je, da lahko od voluntarizma gnani vitezi peresa in svatje lepote dosežejo kratko malo vse. Postavljaški Comandante Gabriele D'Annunzio je po definitivnem koncu »zlate dobe varnosti« (1919-1920) npr. skušal promovirati ekstremistično idejo o suverenosti človeka (posameznika) - in ne države (skupnosti). Malce kasneje, leta 1932, se je radikalni šef-ideolog futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti s hrupno kampanjo lotil revolucioniranja obupno »pasatistične« kuhinje na Apeninskem polotoku. Njegove čudaške domislice je postavil na hladno sam Mussolini ... »Vsemogočni« Duce fašizma pač ni mogel tvegati izbruha nezadovoljstva med italijanskimi gospodinjami, ki so bile navezane na tradicionalno pasto ! Tudi patološki strah J. V. Stalina pred fantastičnimi spletkami »podle inteligence«, ki v svoje možganske vijuge nikakor ni hotela vgravirati železnih zakonov razrednega boja, je opozarjal na realno moč nedeterminirane in neklasificirane pameti. Edino v disciplino in sistematiko bolestno zagledani mojstri iz Nemčije - s Heglom in Marxom v izvidnici ter Heideggerjem v zaščitnici - so se poskušali »vključiti« v konstrukcijski (polit)biro, ki je snoval novi svet oziroma red . Docela zunajserijski »grški German« Thomas Mann si je prav zaradi tega moral lepega dne priskrbeti češkoslovaški potni list, v petinšestdesetem letu starosti pa mu ni preostalo drugega kot izjaviti: »I'm an American.« (Camelotski princ John F. Kennedy je junija 1963 z znamenitim stavkom Ich bin ein Berliner dejansko samo parafraziral misel velikega pisatelja.)