Do fantov nisem hotela biti žaljiva, in tudi če bi to nameravala biti, bi me podli načrt ob krepkem stisku rok z vsakim izmed njih kaj hitro minil. Niso ravno stokilogramski in dvometrski hrusti, a zavidljivo izklesanih mišic, ki seksi pokukajo iz oprijetih pajkic, jim ne manjka, zato jih tudi ne gre izzivati. Lepše jih je samo gledati, bolje rečeno buljiti in si v glavi narisati sliko, kako napeti in nabiti bodo šele, ko bodo pridobili dodatno mišično maso. Kot športnikom, ki so v bob prišli iz šprinterskih panog atletike, jim namreč manjka nekaj kilogramov moči, ki pa jih bodo z vsakodnevnimi treningi v atletski dvorani hitro pridobili. A naj bo dovolj o trdih mišicah, raje končno razčistimo, kdo ti mladeniči sploh so. Njihova imena niso zapletena; razvrstijo se skoraj skozi celotno abecedo, od A do U - Anže, Damjan, David, Matjaž in Uroš - nekoliko bolj pa se zatakne pri njihovem športnem nazivu, ki nazadnje izzveni takole in čisto nič drugače: bobarji. Ne oziraje se na vse izpeljanke iz besede na b, pa so v mojih očeh v prvih nekaj minutah fantje sijali kot porivači. In tako sem jim tudi rekla, oni pa so se le smejali, saj so vedeli, za kaj gre. Vi ne veste? Ni šlo za nikakršno vulgarnost - kje si pa upam! - ampak samo za podrobno analizo vožnje z bobom. Te tehnološko dovršene sani iz jekla, aluminija in različnih kompozitnih materialov, so na startu namreč položene na v led vdolbeni tirnici, ki jih tekmovalci (če gre za štirised) ali tekmovalca (dvosed) po 'bojnem vzkliku' iz mirovanja usklajeno potisneta z vso močjo. In prav iz tega potiskanja oziroma po domače porivanja boba, ki mu sledi vkrcanje, pride besede porivač, ki se sliši tako zelo mamljivo, mar ne?