Z mirom v Portsmuthu je morala Rusija priznati japonski protektorat nad Korejo in južno Mandžurijo, izgubila je tudi druge svoje položaje v tej pokrajini. Izgubila je še južni del otoka Sahalin (znova ga je pridobila šele po drugi svetovni vojni) in plačati je morala odškodnino. Za vse te poraze in da bi prikrili gnilobo državne uprave, je bilo treba najti krivce. To sta bila Rožestvenjski in Nebogatov. Prvega so formalno oprostili, ker je bil na začetku bitke ranjen, a njegove kariere je bilo konec. Neformalno so ga izgnali na njegovo posestvo. Verjetno tudi zato, ker je tuje novinarje in poročevalce zanimalo, kako je bil lahko ruski poraz tako hiter in popoln, admiral pa bi lahko marsikaj razkril. Rožestvenjski je kljub podlemu odnosu ostal državi lojalen, odšel je na podeželje, a kmalu tam umrl. Nebogatova pa je vojno sodišče obtožilo za vse, čeprav so bili sodniki v zadregi, da ne bi morda resnica le prišla na dan. Na koncu so Nebogatova spoznali krivega veleizdaje, ker je »predal sovražniku operativno sposobno ladjevje brez boja.« Obsojen je bil na smrt, a batjuška car je bil usmiljen. Nebogatovu so vzeli čin in mu kazen spremenili v deset let trdnjavske ječe.