Rekli boste, da nisem izrekla nobenega mnenja o relativnih prednostih enega ali drugega spola pri pisateljevanju. To sem storila namenoma, ker tudi če bi že napočil čas za tako vrednotenje – in ta trenutek je brez primere pomembnejše vedeti, s koliko denarja so ženske razpolagale in koliko lastnih sob so imele, kot teoretizirati o njihovih sposobnostih – tudi če bi ta čas že napočil, ne verjamem, da je mogoče darove duha ali značaja tehtati kot maslo ali sladkor, niti v Cambridgeu, kjer znajo tako dobro razvrščati ljudi v razrede, jih pokrivati z ustreznimi pokrivali in opremljati njihova imena z doseženimi naslovi. Ne verjamem niti, da je na tabeli prioritet, ki jo boste našli v Whitakerjevem Almanahu, dokončna razvrstitev vrednosti, ali da obstaja kakršen koli pameten razlog za domnevo, da bo komtur viteškega reda nazadnje koračil na večerjo za izvedencem, ki ugotavlja obtoženčevno duševno stanje. Vse to zoperstavljanje spola spolu, kvalitete kvaliteti; vse to izjavljanje superiornosti in pripisovanje inferiornosti sodi v osnovnošolsko stanje človeškega obstoja, kjer obstajajo »stranke« in je potrebno, da ena »stranka« premaga drugo, in je strašno pomembno, da se vzpneš na ploščad in iz rok gospoda Nadučitelja prejmeš razkošno ornamentiran pokal. Ko ljudje dozorevajo, nehajo verjeti v »stranke« ali Nadučitelje ali razkošno ornamentirane pokale. Vsaj kar zadeva knjige, je skrajno težko lepiti nanje priznavalne nalepke tako, da ne bodo odstopile. Kaj niso poročila o tekoči književnosti neprestana ilustracija težavnosti take presoje? »Ta velika knjiga«, »Ta ničvredna knjiga«, ista knjiga dobi obe oznaki. Hvala in graja skratka ne pomenita nič. Ne, naj je še tako zabavno meriti in ocenjevati, je to vendarle kar najbolj jalovo opravilo, in podrejati se ukazom teh merilcev je hlapčevsko ravnanje. Dokler pišeš tisto, kar želiš pisati, je to edino pomembno; in nihče ne more reči, ali je pomembno za stoletja ali samo za ure. Žrtvovati pa tudi samo las z glave svojega videnja, odtenek njegove barve, da bi ustregli nekakšnemu Nadučitelju s srebrnim pokalom v roki ali nekakšnemu profesorju z merilno šibo za hrbtom, je najbolj podla izdaja; žrtvovanje premoženja in devištva, ki so ju vendar šteli za najhujše človeške katastrofe, je v primeri z njo samo bolšji pik.