Tit Vidmar, morda tudi Mahkota, se ne spomnim, in še kdo. Sršen se je spravil name zaradi slovnice. Prišel je s polno mapo mojih člankov. Vse je bilo rdeče od popravkov. Malo se mi je tudi maščeval, ker sem ga teden dni prej – ne da bi vedel za izpit – prijavil na kolegij zaradi “prekoračitve pristojnosti” in zahteval, naj mu odbijejo od plače. (Kaj je zagrešil? Si lahko mislite! Vodja legendarne Delove lektorske službe si je drznil lektorirati pripravnikov komentar in mu spreminjati stil!) Pokojni Podobca, takrat urednik notranje, pa me je šraufal s sestavo zvezne skupščine. Gladko sem rekel, da ima tri zbore. Kregat bi se šel zaradi tega. Nazadnje sta me Strehovec in Kovač nekako spravila skozi. A ni noro, kakšne stvari je bilo takrat kao treba vedeti, če si se hotel kvalificirati za novinarja? Čeprav je pa po drugi strani tudi res, da je vsak smrkavec, pa če je bil še tako freh, do starejših kolegov, kakršni so recimo sedeli v moji komisiji, hočeš-nočeš čutil rešpekt. Oni so bili institucije, kakršnih danes ni več. Morda so še danes dobri uredniki, ni pa več velikih urednikov. In naj jim kdorkoli iz ideoloških razlogov očita za nazaj karkoli, bili so profesionalci, kakršnih danes ni več. Malo prej pa se s prijateljem – ki ga seveda ne bom imenoval – nisem skregal v zvezi z vami samo zato, ker mi je več do njega kot do vas. (Priznam, podlo od mene.) Ko sem mu povedal, da si dopisujeva v Dnevniku, se je zgrozil, češ, kako morem. Nisem vedel, da vas tako nizko ceni. A ta Jeklinka res ne bo nikoli nehala? Nihče da ni v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredil toliko škode kot Jeklinka. Jeklinki v življenju ni uspelo prav nič drugega, kot da si je izmislila Jano, vse drugo pa je nesramno in nekreativno prekopirala. Pa to Jeklinkino pokroviteljstvo v stilu “za vas sem si ogledala” [ta in ta film ali modno revijo]. Kar vrelo je iz njega! Glede tega pa že moram priznati, da vas je Marcel – ta vaš ne-fan seveda ni on – zadnjič dobro zabil na naši Teleksovi dvajsetletnici, ko vam je to naprej vrgel, ko ste razlagali, kako so bili novinarji v starih časih tako rekoč cepljeni proti pisanju v prvi osebi ednine. Olikan kot sem, bom rekel takole: kje bi vi danes (šele) bili, če bi v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredili toliko koristi, kot ste po njegovem naredili škode! In vprašal: če bi danes še enkrat vse