Zdaj se ponovno, po dveh letih, prebijam skoz vrstice pesmi, ki sem jo napisal in se sprašujem: sem mislil takrat resno? Ne. Nisem, si priznam. Pesmi sploh nisem napisal njej in sploh ne takrat. Nastala je mnogo prej, preden sem Sonjo spoznal. V knjigo sem jo prepisal zato, da bi nanjo naredil vtis. Da bi jo ganil. Da bi na ta način legaliziral pisanje knjige, brskanje po njenem življenju. Kar precej podlo dejanje, sploh če se spomnim, da sem pesem napisal ob spominu na popolnoma drugo žensko. S pesmijo sem jo hotel še bolj prikleniti nase. In res sem jo. Od takrat dalje mi je popolnoma zaupala.