Melvillov poklicni morilec (Alain Delon) je s svojo molčečo zbranostjo in premišljenostjo gest, s stanovanjem, ki spominja na meniško celico, bolj kot kakšnemu kriminalcu podoben svečeniku, ki se pred svojim "obrednim" dejanjem pred zrcalom kostumira v hladnega elegana in to dejanje (umor) opravi s popolno mirnostjo in zanesljivostjo ter tisto bliskovitostjo, ki potrjuje mojstra. Ta portret poklicnega morilca je povsem apsihološki, filmski junak nima noben druge osebne zgodovine kot tiste, ki se je začela z njegovo zgodbo (tj. s sprejemom in izvšitvijo naročila, umora), in nobenih drugih motivov kot tistih, ki izhajajo iz situacij, v katerih se znajde (zagotavljanje alibija, izmikanje policijskemu zasledovanju, obračunavanje z izdajalskimi naročniki ipd.); to je, skatka, portret, ki podaja osebo v popolni razvidnosti njenih gest in ravnanj, obenem pa jo z njeno molčečnostjo in zadržanostjo ohranja kot skrivnostno in nepresojno. In kočno portret, ki prikaže poklicnega morilca (ta se policiji pusti ubiti, ko spozna, da ga pianistka, edina priča njegovega umora lastnika bara, ni izdala) kot edino etično bitje v svetu, kjer je zakon tako podel kot kriminal (ali kjer policija uporablja kriminalne metode in kriminal uporablja policijo).