Jezni in nezadovoljni so seveda takoj začeli spodbijati sprejete ukrepe, češ da presegajo pristojnosti flamskega regionalnega parlamenta. Dekret velja za belgijske državljane, ki imajo stalno bivališče, kot pravi besedilo, "na ozemlju nizozemskega jezika". Ampak, pravijo komentarji, v tem ni težava. In v čem je? Ko napadajo, kar so Flamci sprejeli, Francozi ne pozabijo dodati, da 85 odstotkov Flamcev glasuje za demokratične stranke in le 15 odstotkov za ekstremiste. S tem hočejo povedati dvoje: da niso vsi Flamci fašisti, nacisti in rasisti in da demokratična večina podlega nacionalističnim in rasističnim pritiskom. To pa je nevarneje od samega dekreta, saj v predalu že čakajo zakoni proti tujcem in podobne zadeve, pri katerih skrajna desnica prav tako računa na pomoč vseh zares nacionalnih strank. Problem je torej v tem, da tista družbena razmerja in tista nezadovoljstva, zaradi katerih so kar številni Flamci sodelovali z nemškimi okupatorji Belgije, še vedno delujejo. Tu je najprej pokroviteljski odnos francosko govorečih, ki poudarja njihovo neenakopravnost tudi takrat, ko dobrodušno zagodrnja: "No, no, saj niste vsi fašisti, samo ne vem, zakaj se potem vsi obnašate, kot da bi bili..." Potem pa imamo na sceni še krepki flamski nacionalizem, ki sredi Evrope, prosto odprte za pretok ljudi, blaga in storitev, terjajo in tudi ustvarjajo prostor politično avtonomne in ekonomsko zavarovane etnične čistosti, utemeljene na evropskem regionalizmu.