Novinar, ki želi vplivati na javno mnenje, je lahko dober le, če je hkrati izjemen analitik, bralec med vrsticami in če ima neverjeten občutek za iskanje vzporednic. Te dni v zagrebškem Vijesniku (ne bomo zdaj o imenih) berem tak čudovit primer analitične primerjave med "usudbo" slovaškega premiera Mečiarja in predsednika Tuđmana. Obe državi in njuna voditelja sta, če skrajšamo analizo, žrtvi mednarodnega kapitalizma in imperializma, ki sta si sila prizadevala, da bi nenarodna režima strmoglavila v ropotarnico zgodovine, a ne zaradi ljube demokracije, ampak ker je vzhodna Evropa eno samo čudovito tržišče zahodnega "bofla". Ker pa oba državnika ne dopustita, da bi ljudstvo zastrupili s kokakolizmom, si je Zahod omislil perverzno taktiko rušenja demokratično izvoljenih režimov. Zgodbi Slovaške in Hrvaške sta si skorajda na las podobni: ker se pokončna državnika ne uklonita zahodnemu diktatu, ju ta kvazi zibka demokracije pljuva, češ da sta samodržca. V obeh primerih so vpregli lažnega dobrotnika Sorosa in poskušajo, če ne prevzeti, pa vplivati na medije, ki, ali si lahko predstavljate, lepo pošteno pišejo o svojih dveh najbolj priljubljenih državnikih. Kar je najhuje, užaljeni Zahod gre čez vse meje dobrega okusa in proti vladajoči stranki za Judežev drobiž združuje vse opozicijske stranke, ki še špricerja v normalnih okoliščinah ne bi spile skupaj. Dobro, da je vse to opazila novinarka, ki je z uporabo dedukcije, vivisekcije in statistične analize prišla do ugotovitve, da je podobnost v delovanju proti pošteno izvoljenima politikoma očitna tudi v komaj opazni podrobnosti - obe stranki, žrtvi mednarodne zarote, imata sila podobni kratici: hrvaška HDZ in slovaška HZDS. Naj mi še kdo reče, da gre za naključje! Naključje ne more biti niti to, da vsi hrvaški mediji, ki jih je ali jih še podpira hudičev Madžar Soros, nesramno napadajo predsednika dr. Tuđmana, tisti, ki se morajo boriti za obstanek na trgu brez državne podpore, kot je to denimo hrvaška televizija (ali pa se morda motim), pa o predsedniku objektivno pišejo in poročajo. Na Slovaškem sta se sprla solastnika zasebne televizije, ki je v večinski lasti ameriške družbe CME, in poraženec je gledalce sklical pred poslopje televizijske hiše, češ, naj rešijo demokratično televizijo. Ljudje pa so, si lahko mislite, vzklikali "dol z Mečiarjem". Sramota, kakšne zveze pa ima cenjeni predsednik vlade z mafijskimi posli zahodnjakov? V takšnih okoliščinah ni čudno, da je bil nekdanji boksar in privrženec "sila demokratične ideje", da morajo vsi Madžari, živeči na Slovaškem, prevzeti slovaška imena, za vodjo predvolilnega štaba prisiljen vzeti najbogatejšega Slovaka, lastnika vzhodnoslovaških železarn. Pod strahotnim pritiskom Zahoda je moral, sicer sila nerad, na predvolilnih nastopih nedomoljubno in za težko zasluženi denar obse postaviti ubogo Claudio Schiffer in francoskega igralca Gerarda Depardieua, ki sta Slovake prepričevala, da je Mečiar šarmanten gospod, Slovaki pa prečudoviti ljudje! Ornella Muti in Jean Paul Belmondo sta bila tudi toplo vabljena, a službeno zadržana, toda slednji je kot podporo ogroženemu Mečiarju poslal svojega sina, prav tako Paula, odličnega voznika formule 3. Opozicijski politiki pa so ob pomoči Zahoda svoje volilce demagoško obiskovali na kolesih, včasih z vlakom, in pri tem s podlimi zvijačami dobili na svojo stran celo nekaj domačih športnikov in pevcev.