Napotile smo se proti naši košari, v kateri smo imele brisačko. Obrisala sem Erikino mokro glavico. »Bolje bo, da se gremo preobleč,« sem ugotovila. »Začenja se večeriti.« Špela se je strinjala. Pospravili sva naše stvari. Iva nama je pomagala pobrati smeti in papirčke, ki smo jih raztresli naokrog. Fantje so še vedno sedeli ob ribniku; gotovo so se zatopili v debato o svojem bendu. Pobrala sem svoje kolo, Špela je prijela košaro in Erikino roko. Sestrica se ni upirala. Pomahale smo Ivi in se odpravile proti domu. Pravzaprav se sploh nismo imeli slabo, bilo je prav zabavno. Špela je bila videti nenavadno zamišljena. Na obrazu ji je pisalo, o kom premišljuje. Skoraj zasmilila se mi je. Tako dolgo je sanjala o Tadeju. Zdaj ga je končno spoznala in bil ji je še bolj všeč kot prej. In zazdelo se mi je, da je všeč tudi ona njemu. Slutila sem, da bo iz tega nastala velika, nevarna kolobocija. »Hej, saj niti ni bilo slabo,« sem dregnila prijateljico, da bi preusmerila njene misli. Nasmehnila se je in si popravila majico, ki se je prilepila nanjo. Tam pri ribniku je bila videti zelo čedna. Opazila sem, da so jo vsi trije fantje večkrat pogledali. Kljub majhni in nekoliko okrogli postavi je bila prijetnega videza. Njen široki nasmeh, njeni rdeči lasje in čopki, pa žensko zaobljena postava so jo delali privlačno. Ko sem ošinila svoje suhe roke in noge, sem si prvič zaželela, da bi bila videti bolj ženska. Špela mi je vedno govorila, da imam popolno postavo in bi fantje noreli za mano, če bi se bolj opazno oblekla in jih lepo