Prišel je možak s polno vrečko školjk, se napotil na skrajni rob plaže in jih potrpežljivo tolkel s kamnom. Eno po eno. Tok in tok. Skoraj uspavajoče. Moj otrok se je igral z drobnimi kamenčki, školjkami in polžki, malo stran pa je pet osnovnošolskih fantov vneto metalo kamenje v vodo, čof in čof. Najprej se mi je zdelo, da so pač zagnani metalci kamnov, potem pa sem opazila, da namerjajo kamne v prazno pločevinko piva. Kot že mnogokrat sem zavzdihnila nad neverjetnimi packi, ki v morje mečejo smeti, ko se je v vodi znašla naslednja pločevinka. Šele takrat sem videla, da so fantje nanosili na plažo kup pločevink in plastenk in jih sproti metali v vodo, dokler so jih njihovi kamni dosegli. Vstala sem, jim pobrala smeti in jih vrgla v smetnjak. Gesta jih je le spravila v smeh in pojasnili so mi, da je naokoli še dovolj smeti. Šele ko sem jim obljubila, da jih bom lastnoročno pometala v morje s pomola, če vržejo noter še eno pločevinko, je eden izmed njih nadvse užaljeno pripomnil: Ampak saj bodo te smeti končale v Sredozemskem morju! Če zdaj pustimo ob strani njihovo navdušenje nad smetenjem morja in popolno odsotnost občutka, da je s tem kaj narobe, je tudi njihova prostorska percepcija nadvse zanimiva. Kateremu morju pa mislijo, da pripada tale plaža v Piranu, s katere mečejo smeti in kamne? Kje se pa začne Sredozemlje? Vprašanje še zdaleč ni otročje. Meje Mediterana so nadvse živo akademsko vprašanje. Naši geografi in botaniki sicer menijo, da Slovenija ni v Mediteranu (ta naj bi se začel šele nekje v Dalmaciji), ampak v tisti tradiciji, ki ji rečemo humanistična in družboslovna, je Slovenija eden od vhodov ali prag Mediterana.