Končno sem se prerinila do sedeža, prtljago pa postavila na polico nad glavami. Kako je lepo sedeti v udobnem sedežu! Odprla sem okno, vlak je pridobival hitrost. Upokojencu je kar prilepilo časopis na glavo, stari pa je zabrundal. "Ups!" sem izdavila, zaprla okno in sedla. Šele zdaj sem opazila, v kakšni družbi sem: dva starejša moška in stara ženska. Kaj hočemo! "Bela raca, tudi danes nimam sreče". Upokojencu je telebnila moja prtljaga na glavo. "Oprostite, gospod!" Moški je molčal in dobival barvo v obraz. Hitro sem pobrala prtljago izpred njegovih nog, da se ne bi zgodilo kaj nepričakovanega. Torbo sem "zabrisala" na prejšnje mesto tako, da se je skoraj prilimala. In kje so naši? Niti enega nisem videla. Pa še na stranišče moram! Česa vse ne doživiš na vlaku. Prerinila sem se do brata, a morala sem naprej. Pazim, kod hodim. "O, oprostite, gospod sprevodnik!" "Je že dobro. Deklica, kaj pa iščeš?" "Na stranišče bi rada." "Potem si zavila v napačno smer. Kar za mano!"