Kako pa naj bi vedel, če se ne bo ravno v tistem času, ko potuješ z letalom, kakšen nor terorist spomil, da bi sklatil letalo ali pa podtaknil bombo na letališču. Saj ne bi bilo prvič, pa tudi zadnjč prav gotovo ne. In tako smo se tudi mi, v zgodnjih torkovih urah srečno pripeljali s potovanja v Dublin. Pred Kocko, od koder smo štartali v četrtek zvečer. Bilo je lepo, zanimivo in v dobri družbi je tudi hitro minilo. O potovanju na Irsko smo se pogovarjali že takrat, ko smo bili v Rimu. Gospod Sebastjan Cerk je rekel, da obstaja možnost obiska Dublina in mi smo bili seveda takoj za. Po uspelem in odmevnem potovanju in nastopih v Rimu bi bil obisk Dublina tudi kar zanimiva destinacija. Že zgodaj spomladi so se začele priprave na potovanje. Ker Irska ni ravno takoj za vogalom, je bilo treba veliko narediti: kdo bo šel, kako bomo potovali, organizacija prevozov, rezervacije, bivanje in nastopi v Dublinu … Kar velik zalogaj za organizatorja Sebastjana in Rudija Cerka. Za povezavo z Irsko pa je bil gospod Keryan. No, tako smo v četrtek štartali in se najprej z avtobusom odpeljali na letališče v Benetke. Navodila, koliko in kakšno prtljago lahko vzamemo s seboj, smo vsi vestno upoštevali, tako da s tem na letališču nismo imeli težav. Bolj zanimiv je bil osebni pregled, ko je pri skoraj vsakem potniku piskala naprava za odkrivanje kovinskih predmetov. Nekateri smo se morali sezuti, pri moških so bili vprašljivi pasovi, pri drugih zobna protetika ali pa mobitel. Nekateri so se že prej sezuli, potegnili pasove iz hlač in se sploh vedli disciplinirano, kar je povzročilo smeh v vrstah že pregledanih. Do poleta je ostalo še nekaj časa, zato smo šli na kavo, ki pa je bila, mimogrede, precej draga, kar je pomenilo lahko tudi to, da smo že v Evropi. Strah pred letenjem so nekateri preganjali tako, da so veliko govorili, se smejali in sploh zabavali, v resnici pa so bilo popolnoma trdi od strahu. No, saj letalo le ni mestni potniški promet! Ko si gor, je težko verjeti, da boš gor ostal, ampak način, kako pristati, pa je laho tudi krut. Sledil je poziv na let in polet. Štart je bil kar hiter in nas je malo prilepilo na sedeže, potem pa občasna vožnja po makadamu (turbolenca) in pristanek s precej hudim zaviranjem. Škoda je bilo le, da smo se v obe smeri peljali ponoči, je bilo pa tudi zelo lepo gledati lučke mest na črni podlagi. Kot bi bili po žametu posuti zlati cekini in ogrlice. Zelo lepo. Na letališču v Dublinu smo pobrali prtljago, kar je bilo za lastnike enakih potovalnih kovčkov malo težko, in se z avtobusom, ki nas je že čakal, odpeljali v hotel v centru mesta. Nastanitev in spanje, zjutraj pa nadaljevanje programa. Na Irskem je podnebje oceansko, kar pomeni temperaturo od 5 do 15 stopinj Celzija, veliko vetra in občasen dež. Da ne bi mislili, kako se domorodci „sekirajo“, kadar dežuje. Nič! Velika večina sploh nima dežnika, mladina hodi okrog v dokolenkah , nekateri v kratkih rokavih, sem in tja ima kakšna gospa z majhnim dežnikom, mogoče zaradi frizure, drugače pa jih dež ne moti. Res pa je tudi, da dežuje nekaj minut, potem sta spet sonce in obvezen veter. Mi smo seveda takoj odprli dežnike, saj smo bili že prej obveščeni, da ga je nujno treba vzeti s seboj. Program je potekal točno tako, kot je bilo napisano. Zjutraj je prišel v hotel gospod Keryan, ki je bil organizator bivanja in dogodkov na Irskem. Irska angleščina je malce posebna, zato nam je Sebastjan Cerk ves čas bivanja prevajal v slovenščino. Imel je kar veliko dela, kajti gospod Keryan nam je razložil marsikaj o Dublinu in Ircih. Ogledali smo si mesto in najbolj zanimive četrti, mostove, spomenike, ulice in se v petek popoldne odpravili na slovensko ambasado v Dublinu. Sprejem ambasadorja gospoda Franca Mikše in njegovih sodelavcev je bil prisrčen, ko pa so Štinglci zapeli nekaj pesmi, je postalo razpoloženje še boljše. Ambasador je obljubil, da bo avgusta prišel v Borovnico. Kar težko smo se odpravili iz ogromne vogalne stavbe v centru. Na ulici smo ugotovili, da je Dablinčanov zelo veliko. Nepopisna gneča po koncu službe je bila tisto pravo, kar si predstavljamo, ko gledamo utrip velikih mest po televiziji. Gneča, hitenje, avtobusi, vse je mrgolelo. Kar nam je bilo dopoldne prizaneseno, se je potem popoldne pokazalo kot vsakdanjik. Seveda pa se je kolona štiridesetih, toliko nas je namreč bilo v Dublinu, težko držala skupaj. Še nekaj je zanimivo v Dublinu. Na avtobusnih postajah se nihče ne preriva. Ko prideš na postajo, stopiš v eno od vrst in na avtobus Dablinčani vstopijo takoj, ko pripelje. Disciplina. Zanimivo so oblečeni šolarji: nosijo uniforme in napis šole. Grozno pa je, da so dekleta obuta v kratke nogavičke ali pa dokolenke, medtem ko smo bili mi zaviti v šale in bunde. Sledila je večerja v hotelu, kjer smo jedli tipično irsko hrano. Juha iz kolerabe in ne vem še česa je bila zelo dobra. Kljub dobrim kuharicam v naših vrstah ni nobena mogla ugotoviti še preostalih sestavin. Glavna jed je bila najbolj podobna, recimo, bograču s krompirjem v oblicah, sladica je bila tortica. Po večerji je za nekatere sledil veseli večer s pivom. V soboto smo si ogledali največjo pivovarno na Irskem in tudi zelo znano v svetu. Peš smo odkorakali nekam daleč, vmes je seveda občasno deževalo, veter pa sploh ni ponehal. Pivovarna Guinnes je nekaj ogromnega. Stavbe so zgrajene iz opeke, brez fasade, kar je delovalo še bolj starinsko. Res pa je tudi, da je pivovarna nastala leta 1759 in bi bilo zanimivo vedeti, koliko milijonov opek so porabili pri gradnji. Ogledi so organizirani, turizem v pivovarni je razvit. Video- in avdioposnetki, stare fotografije, predmeti in oprema je vse lepo postavljeno na ogled v starem delu pivovarne, ki je spremenjen v muzej. V pritličju je ogromna trgovina s spominki, ob nakupu vstopnice pa vsak dobi lepo oblikovan prozoren krogec, v katerem je kapljica temnega piva in obroček, s katerim dobiš pol litra piva na steklenem razglednem stolpu v sedmem nadstropju. Od tam je čudvit pogled na Dublin. Ravno takrat je posijalo sonce. Da ne bi mislili, da v Dublinu gradijo stolpnice. Nič! Niti ena stavba nima več kot štiri nadstropja. Tudi nove hiše so zgrajene iz rdeče opeke; so brez fasade in replike stare arhitekture. Imeli smo srečo, da smo prišli ravno v času, ko so muzej odprli, tako da na