Karla Wilhelma Scheeleja (9. 12. 1742 do 21. 5. 1786) bi sicer lahko po njegovih prednikih šteli za Nemca, pa tudi pisal je v nemščini, a je vse svoje delo opravil na Švedskem, zato ga štejejo za Šveda. Že zelo mladega so dali v uk v lekarno. V tistem času so lekarnarji proučevali minerale ter sami pripravljali zdravilne praške in napitke. Mladenič si je torej pridobil znanje na področju kemije ter postal lekarnar. Kljub mamljivi ponudbi se ni hotel umakniti kot profesor med univerzitetne zidove. Odkril in razviti je pomagal več novih spojin kot kateri koli drug kemik v njegovem času. Tako je odkril vrsto kislin: vinsko, citronsko, benzojevo, malonsko, oksalno in galno kislino v rastlinah ter mlečno in sečno kislino pri živalih. Pri mineralih je odkril molibdenovo in arzenovo kislino. Pripravil in raziskal je tri izredno strupene pline: vodikov fluorid, vodikov sulfid ter vodikov cianid. Pomagal je odkriti naslednje elemente: klor, mangan, barij, molibden, volfram, dušik in kisik. Pri vsej tej množici pa mu v zgodovini kemije -- kako ironično! -- ne pripisujejo niti enega odkritja. Nekateri drugi kemiki so neodvisno od njega odkrili isto snov malo pred njim. Drugikrat je Scheele premalo natančno obdelal svoja odkritja in so drugi kemiki storili potreben zadnji korak ter pobrali priznanja. Kisik je imenoval “ognjeni zrak” in kot trden flogistonist ni pravilno opisal njegove vloge pri gorenju. Scheele je odkril tudi vpliv svetlobe na srebrove spojine, kar so Daguerre in drugi uporabili pri razvoju fotografije. Tudi v zasebnem življenju ga ni spremljala sreča. Ves se je posvetil samo znanosti. Smrt pri triinštiridesetih so pripisali raziskovanju novih spojin. Simptomi zadnje bolezni kažejo, da se je verjetno zastrupil z živim srebrom.