Kot se v politiki često dogaja, pa je bila njihova percepcija desne vlade sprva drugačna. Zaradi izjemno ugodnih gospodarskih razmer je bila namreč predpostavka, da bo nekajmesečna vlada pobrala plodove brez velikega naprezanja. Desnica je imela tudi enkratno priložnost, da z neofenzivno, spravljivo politiko ovrže ideološke strahove, ki so jih o njeni morebitni vladavini širili levičarji. Na srečo nasprotnikov pa je ravnala ravno obrnjeno. Namesto da bi pokazala finančno spretnost in proračunsko vzdržnost kar je v ideološki ropotarnici pripisano desnim strankam, medtem ko naj bi leve povečevale proračunske deficite se je hodila na tiskovne konference jezit nad bivšo vlado, ki naj bi ji že lansko jesen zavestno(!?) izkopala proračunske luknje. Na koncu se je desna vlada divje skregala z lastnim finančnim ministrom in tako danes še nima ne varčevalnega programa za letošnji proračun ne njegovega osnutka za prihodnje leto. Namesto da bi z večino kadrovskih ambicij počakala na čas po volitvah ali vsaj izvedla kadrovske menjave takoj po prevzemu oblasti, potem pa pustila, da se stvari umirijo in pozabijo tako rekoč vsak dan zamenja koga na kakšnem zanimivem položaju. Teden dni pred volitvami skuša zamenjati celo šefa državne davkarije, in to po očitno nezakonitem postopku, ki ne bo zdržal resnega sodišča. Kot kaže, je ta vlada zmožna zamenjati kakega nezanesljivega pomembneža tudi še dan po volitvah ali, recimo, minuto pred predajo poslov novi oblasti...