Vzgaja se z zgledom, velikokrat tudi mimogrede, na primer tako, da na hodniku pobereš papirček in učenca opozoriš na to, da metanje papirčkov po tleh ni lepo. Seveda pa je vprašanje, kako to narediš. Da lahko uspešno vzgajaš, potrebuješ vizijo, vedeti moraš, kakšni so tvoji cilji. Vzgojni načrt brez vizije nima nobenega smisla. Tudi doma se morajo starši skupaj odločiti, kako bodo vzgajali, da so lahko uspešni. Saj veste, kaj se zgodi, če je vzgoja dvotirna. Na naši šoli je 83 zaposlenih, nekateri direktno vplivamo na učno-vzgojni proces, drugi indirektno. Zdaj pa si predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi vsak delal po svoje. Sicer pa staršem vedno povem, da je vzgoja zelo krhko področje in da morajo tudi oni otrokom postavljati meje. Nujna sestavina našega odnosa je zaupanje. Žal včasih starši zamenjajo mejo in kaznovanje, in ko se pogovarjamo o njihovem otroku, ki je naredil napako, mi rečejo: Ja, saj sem ga kaznoval. Pa jim vedno rečem: Nehajte, kaznovanje ne vodi nikamor, razen k še večji agresivnosti. Mejo potegneš, ko rečeš: Tega ne boš počel. Otrok zelo dobro ve, kaj to pomeni. Starši pa namesto tega pogojujejo in rečejo: Če boš priden, boš dobil to, če ne boš, pa ne boš smel gledati televizije ali pa ti ne bom prebral pravljice. Pravim jim: Bodite veseli, da hoče poslušati pravljice.