V Tilburgu je bila oklicana prva komuna na Nizozemskem in menda celo v Evropi. Šlo je za preurejen hlev, kvartir treh politično aktivnih študentov, ki je čez noč postal tema pogovorov v mestu. Ljudje so šušljali o prevratništvu, mamilih in divjem seksu. Seveda sem bila takoj zraven in takoj sem staknila garje. Komuno so obiskovale mase naprednih ljudi, ki so čepeli po kotih ter na vse grlo klicali revolucijo. Bili so živahni časi. Ne samo, da je v Tilburgu bila ustanovljena prva komuna, tam se je dogodila tudi prva zasedba univerze. Proklamacija nuje prehoda od besed k dejanjem se je prijela kot ogenj sena. Eden najprodornejših tribunov je bil bradati Wim - ko je on spregovoril, je narod cepetal od navdušenja. V spremstvu svojega companera je paradiral po hlevu in kot po tekočem traku koval udarne izreke. Bila sta nerazdružljiva: sostanovalca, soštudenta in zaradi velikih gofelj vsestransko znana. Zasedba univerze ju je pljusnila v najožji štab gibanja. Naskok je bil sila zabaven. S peklenskim truščem smo vdrli v poslopje - kot v Eisensteinovem filmu, samo da je pri nas šlo navzgor - in se razpršili po hodnikih in avlah. Študentska populacija je bila s puntom slabo seznanjena. Nekateri so nas sprejeli kot osvoboditelje, drugi so pobrali papirčke in tekli za življenje. Večina je samo telečje bolščala. Še bolj so bili presenečeni univerzitetni glavarji. Sledila so pogajanja, na katerih se je Wim kot vodja upornikov pojavil preoblečen v Miklavža. Razkošatil se je v rektorjevem fotelju, medtem ko smo ostali obmetavali dostojanstvene strice s konfeti. Nastal je popoln kaos, v katerem nihče ni razumel lastne besede, in ravno to je bil naš namen.