Renata je ponosna nanju, prizna, da sta edini lučki v njenem vedno temačnejšem življenju. »Nikoli ju nisem silila, naj se učita,« pravi, »vendar sta še prehitro sami ugotovili, da brez šol in brez lastnega prizadevanja ne bo šlo.« Sanja že slabo leto dni hodi v enega od diskontov pospravljat, s tem denarjem si kupuje šolske knjige in kakšno oblačilo, ima prijeten občutek, da lahko vsaj malo razbremeni skromen družinski proračun. »Proti večeru grem delat. Pometem parkirišče, poberem papirčke, nakupovalne vozičke počistim, pomagam v skladišču, nič hudega mi ni. Morda bom kdaj pozneje dobila v kateri od trgovskih verig še službo, o tem moram razmišljati že sedaj.« Rada bi naredila vozniški izpit in si kdaj pozneje kupila avto, ki si ga Severjeve doslej pač niso mogle privoščiti.Včasih še za hrano ni