»Prav lahko!« odgovori Marko. Zdaj ga namaže druga rojenica z nekim drugim zeliščem. »Pojdi, izpuli zeleno brezo s korenino vred.« Marko gre, prime brezo blizu tal, upre noge ob tla in jo izruje. »Ali si jo lahko?« vpraša rojenica. »Tako lahko, kot bi hruško snedel,« odgovori Marko. Pomaže ga še tretja z nekim zeliščem in mu pravi: »Zdaj si pa sam izberi drevo, ki ga hočeš, in ga vzdigni iz zemlje.« Marko se ozira naokrog, katero ima najgloblje korenine. Naposled najde hrast, ki ga dva junaka ne bi obsegla; on pa se spravi nadenj, poprime ga čez sredo, povleče in ga podre. »Ali si ga lahko?« vpraša zadnja rojenica. »Ne prav lahko, malo se mi je upiral, pa sem ga vendarle,« odgovori Marko. Rojenice ga še enkrat namažejo vsaka s svojim mazilom in mu pravijo: »Zdaj pa pojdi in podiraj drevje ali delaj, kar hočeš; ne boš pa našel takih korenin, da jih ne bi izpodnesel, ne boš dobil takega človeka, da bi te premagal.« Marko gre najprej k svojim tovarišem. Živina jim je ušla in je delala škodo. »Pojdi, Marko, živino vračat!« ga priganjajo. »Ne grem,« pravi Marko, in že dvignejo palice, da bi ga natepli, kakor so bili vajeni. A on jim pobere palice ter tako dolgo klesti in tolče, da jih vse podre na tla. Potem ko je odrastel, ni hotel več pasti krav, pač pa je hodil okoli, se vojskoval, in na vsem svetu ni bilo nasprotnika, ki bi mu bil kos.