Berlin - »Tresk!« me je po obrazu oplazila rdeče-rumeno-črna zastava, ko pa sem se od blizu zagledala v jezne rdeče obrobljene oči in obrito glavo dvometrsko-stokilogramskega navijača nemške zvezne reprezentance, sem raje požrla že pripravljeno kletvico. A naslednja žrtev nemškega orla za menoj, prav tako dvometrsko-stokilogramski možakar, a temnih las in rjavih južnoameriških oči, je zagnal bojni krik in pobral palico. Jokohama je bila neznansko daleč, na berlinskem Kudammu pa so se po finalni tekmi med Nemčijo in Brazilijo, ki so jo varovanci trenerja Rudija Völlerja izgubili, vendarle spopadle eksplozivne nogometne strasti. Toda samo za nekaj trenutkov, vročekrvneža se nista niti dobro stepla, že je izza vogala prihitela četa s čeladami, gumijevkami in ščiti oboroženih mož postave. Če ne štejemo tega in še nekaj incidentov, zaradi katerih so kronike zabeležile tri ranjene in šestdeset aretiranih, je nemško nogometno občinstvo pokazalo, da zna izgubljati. Samo trenutek po koncu tekme je pred velikanskimi zasloni na Kudammu, Potsdamskem trgu in v neštetih gostilnah trajala tišina dvoma, jeze in razočaranja, že v naslednjem hipu so se Berlinčani potolažili, da tudi drugo mesto ni tako slabo, in začeli praznovati. »Ronaldo je dober!« je svetlolas mladenič z nemško zastavo na licu objemal temnopoltega bežnega znanca. »Oliver Kahn je najboljši!« mu je ta vračal hvalo. Nemškemu vratarju, tragičnemu junaku svetovnega prvenstva, vsaj Berlinčani niso zamerili dveh dobljenih golov v tekmi z Brazilijo. Pojoči in plešoči brazilski navijači na berlinskih avenijah so jim odpustili izbruhe germanskega ponosa.Naposled so s seboj pripeljali lepša in bolj razgaljena dekleta in kmalu so se zvoki sambe, ob katerih so plesali tako svetlolasi kot temnolasi navijači, mešali z žvižgi piščalk in pijanskim rjovenjem. Samo štiri leta po katastrofalnem porazu na svetovnem prvenstvu v Franciji vsi vedo, da drugo mesto ni ravno nesreča. Milijoni Nemcev že nestrpno štejejo: samo 1438 dni je do prihodnjega svetovnega prvenstva, ki bo, kar je najlepše, prav v Berlinu. Na fotografiji (sprva) razočarani nemški navijači. Barbara Kramžar