Je prvi mož boja proti korupciji na Slovenskem. Po duši je policist, pravi. Da se bo bojeval na strani dobrega proti zlu, nikoli ni bilo dvoma. Vprašanje je bilo le, v kateri uniformi. Kupčkal je med talarjem duhovnika, jakno vojaškega pilota in policijsko uniformo. Gimnazijski odličnjak in bodoči Titov štipendist se je odločil za slednjo. Preiskoval je nekatere najbolj odmevne afere, v katere je bila tako ali drugače vpletena slovenska politična elita, in se v zelo kratkem času zavihtel v sam vrh slovenske kriminalistične policije. Po bleščečem vzponu je sledil meteorski padec, poln razočaranj. Zakon, v katerem sta se mu rodili dvojčici, je šel po zlu. Zdaj živi z življenjsko sopotnico, s katero imata šestletnega sina. »V vsaki vojni so ljudje, ki se borijo, in ljudje, ki poberejo odličja. Krogla in medalja nikoli ne zadeneta pravega,« se Kos spominja vojne za Slovenijo, ki jo je preživel v prvih bojnih vrstah na mejnem prehodu Holmec. Njegovo spoznanje je univerzalno, velja za vsako bitko, za vsako vojno. Zdaj je na vrsti vojna proti korupciji. Dajmo, naši!