Poleg tega v tej državi ni prihodnosti. Mladež, ki smo ji tako temeljito prali možgane in jo pazljivo vzgajali v pravoverne levičarje z jasnim razumevanjem človekovih pravic – tu mislim predvsem na pravico, da nekdo drug dela namesto tebe – in še in še bi se našlo tega, da bi se človek kar razjokal, torej, pomislite, taista mladež se očitno sproščeno in veselo podaja v novo šolsko leto. Nahrbtniki so jim lahki in ne krivijo se pod grožnjami stalnega preverjanja, niti ene drobcene pesmice o tov. Titu se jim ni treba naučiti na pamet, kaj šele slovarja tujk in še in še, da bi spet jokal. Katastrofa. Pomislite, kaj mi je zadnjič rekel vnuk – o madona, kako čas beži – rekel je, da mora, pozor, rekel je ´moram!´ pomagati rahlo zaostalemu sošolcu pri domači nalogi. Groza! Očitno so mu vcepili občutek dolžnosti, njemu, ki je bil rojen za izkoriščanje pravic … Šmrc … Oprostite, moram nehati. Ne zdržim več. Prav zverinsko so nas odstavili in treba bo oditi. Tule imam 12 enosmernih kart za Beograd z možnostjo nadaljevanja na še tistih nekaj preostalih rajskih vrtov, kjer se v imenu ljudstva še da užiti primerno čast in pobrati nagrado za vzgojo otrok v ubogljive, nerazgledane in duševno invalidne tepčke. Gremo.˝