Aleksander Škorc ˝Spoštovana veleumna doktorska druščina, žal mi je, ker moram povedati naslednje, a bom vseeno povedal,˝ je dejal super dr. Gaber (vedno je rad veliko govoril, čeprav ni nikoli kaj prida povedal) in zagrenjeno začel: ˝Tovarišija, zmleli so nas v rdeči poper brez ostrine. Gnijoči krompir na zaraščeni njivi ima na šolski sistem več vpliva kot mi in nobena pokalica, ki jo preostali pravoverni kadri vržemo na pot zmagovite desne falange, nam ne more povrniti časti, dnevnic in dodatkov za naporno delo. Pa tako dobro ekipo smo imeli. Katanec je bil v svojih časih sicer dober, imel je Zahoviča, Ačimoviča .., a Katanec pač ne zveni ravno najbolj domače, mar ne? Mi smo vsekakor boljši. Imamo Marjanovičevo pa Milico Antić Gaber, hm, lahko tudi Gabrič, če hočete, se sliši prav imenitno. Kakor koli, smo zmagovalna ekipa, ki so ji goljufivo in po krivici odvzeli zmago na volilnem polju nekakšne demokracije, in čas je, da priznamo poraz. Poleg tega v tej državi ni prihodnosti. Mladež, ki smo ji tako temeljito prali možgane in jo pazljivo vzgajali v pravoverne levičarje z jasnim razumevanjem človekovih pravic – tu mislim predvsem na pravico, da nekdo drug dela namesto tebe – in še in še bi se našlo tega, da bi se človek kar razjokal, torej, pomislite, taista mladež se očitno sproščeno in veselo podaja v novo šolsko leto. Nahrbtniki so jim lahki in ne krivijo se pod grožnjami stalnega preverjanja, niti ene drobcene pesmice o tov. Titu se jim ni treba naučiti na pamet, kaj šele slovarja tujk in še in še, da bi spet jokal. Katastrofa. Pomislite, kaj mi je zadnjič rekel vnuk – o madona, kako čas beži – rekel je, da mora, pozor, rekel je ´moram!´ pomagati rahlo zaostalemu sošolcu pri domači nalogi. Groza! Očitno so mu vcepili občutek dolžnosti, njemu, ki je bil rojen za izkoriščanje pravic … Šmrc … Oprostite, moram nehati. Ne zdržim več. Prav zverinsko so nas odstavili in treba bo oditi. Tule imam 12 enosmernih kart za Beograd z možnostjo nadaljevanja na še tistih nekaj preostalih rajskih vrtov, kjer se v imenu ljudstva še da užiti primerna čast in pobrati nagrada za vzgojo otrok v ubogljive, nerazgledane in duševno invalidne tepčke. Gremo.˝ Škoda, da niso res odšli (morda pa vseeno bodo), je pa čista resnica, da je že nekaj let najljubši šport večine vsaj približno normalnih Slovencev opazovanje izhlapevanja osivelih mladincev in preučevanje bledenja večno zardelih ˝združenolistnikov˝. 6