Nekje v Bretaniji, med prostranimi polji in pod azurnim nebom, globoko na francoskem podeželju potemtakem, se pelje curasti Paco, trgovski potnik španskega rodu (Sergi Lopez). Ko ob cesti zagleda štoparko, takoj zabremza, a kaj ko se izkaže, da je bejba v resnici štopala za nekoga drugega - za sramežljivega, brezposelnega ruskega vagabunda Nina (Sacha Bourdo). S to seksualno šarado se začne Western, francoski tragikomični, za svoje dobro preveč shematični road-movie, ki je l. 1997 v Cannesu pobral nagrado žirije. Zagledaš žensko - ko se ji približaš, pa ugotoviš, da je moški. Spol je le trik, le iluzija, nas pouči Western, ki potem poleg spolne konfuznosti na podeželje izvozi tudi vse ostale velemestne probleme, travme, fantazije in tesnobe. Nino in Paco v dveh urah, kolikor traja film, sicer ne prepotujeta več kot 10 kilometrov, toda kot je že običaj v road filmih - gre za distanco, ki jo v tem času prepotujeta v sebi. Distanca, ki jo prepotujeta v sebi, pa je žal tako velik kliše, da nikoli ne ugotovimo, kaj v tem času zvesta o sebi, še toliko bolj, ker do sebe nimata nobene distance (impresionirata lahko le s svojim samopomilovanjem). In seveda, tudi sam film do njiju nima nobene distance, ampak ju neumorno prodaja kot mala, dobra, simpatična, patetična, politično korektna tujca, ki si želita le kontakta - z ženskami. Njuna odisejada je eno dolgo, zelo epizodno, anekdotično pecanje rib, ki primejo ali pa ne. Paco in Nino nista filozofa, ki mislita le na seks, ampak pikareskna socialna meniha, ki mislita, da seks iz moškega naredi filozofa. Ne, Bretanija iz njiju ne bo naredila filozofov. Bolje bi bilo, če bi se udeležila pecanja na filozofski fakulteti.