V zapuščeni stavbi, ki je za mano, kakršnih je v Sloveniji kar nekaj, sem našel čuka. Začel sem spremljati njegovo dogajanje na gnezdu z rednimi obiski, pa vendar s takšnimi, da ga nisem vznemirjal. V meni je raslo pričakovanje in nestrpnost do tistega dneva, ko sem vzrl mladiče. Bili so še nebogljeni, slepi, se pravi bli so stari manj kot teden dni. Nadaljnje spremljanje je pokazalo, da mladi čukci rastejo, vseh sedem, kar je bilo tud potrditev, da je malih sesalcev, miši, rovk, voluharjev, krtov, pa tudi deževnikov in hroščev v izobilju. Konec meseca maja pa, na naslednjem obisku, je pa sledilo razočaranje. Mladiči bi morali bit zdaj stari kakšna 2 tedna, mladičev več žal ni bilo. Pregledal sem vse podstrešje, ni bilo nobenih ostankov hranjenja ali plenjenja, kajti čuka bi lahko uplenila kuna. Domnevam, da so čuka, se pravi mladiče, pobrali ljudje, jih verjetno uničili, kajti kričanje jim je verjetno presedalo. Mladiči namreč ko rastejo cvilijo, kričijo, kličejo odrasle starše, ko so lačni, in to ljudi pač moti. Toda žal se niso zavedali, da so uničili eno redko vrsto, ki na Štajerskem izginja, vrsto, ki na Štajerskem verjetno nima več kot 5 ali mogoče celo 10 parov.