Šprajc si je med pogovorom vneto delal zabeležke. Bil je sredi tiste faze, ki ji rečemo research. Govorila sva mu o vsem, kar sva videla... O tovornjakarjih iz Balkana in Bližnjega vzhoda, ki so jim teritorialci pobrali ključe in iz njih in njihovih tovornjakov naredili živi ščit... O mrtvih Bolgarih in zoglenelemu domačinu, ki ga je zadelo, ko je bil v hiši... O Bosancu Fehimu, ki sva ga odpeljala v bolnišnico, ko mu je med letalskim napadom odtrgalo nogo... O avtobusu sarajevskih gimnazijcev, ki jih je barikada zaustavila na povratku z maturantskega izleta v Švici... O učenki s sladkorno, ki ji je zaradi čakanja v koloni zmanjkalo insulinskih injekcij... O mladem teritorialcu, ki je tik pred napadom zaradi stresov in strahu padel v nezavest... O zdravniku, ki ga je z dišečo soljo spravil nazaj k zavesti... O kravah, ki so med obstreljevanjem zbezljale iz hleva... in stari mami, ki jih je v šoku hotela na vsak način loviti po travniku, po katerem so frčali šrapneli... O potujočem cirkusu in dehidriranih tigrih, ki so na vročini apatično ležali v svojih kletkah... O teritorialcih, ki so JA dali ultimat za predajo... In o posadki JA, ki se ni hotela predati, zato so teritorialci nanjo izpraznili prve armbruste.