Nekega večera na mitingu smo bili že pošteno hripavi, ko je neurejen in malo šepav mladinec, nedomačin, zavpil: "Gremo čez most v Kandijo!" In smo šli za njim. Ko smo bili že mimo Pirnarjeve hiše in vile dr. Pavliča, se mi je zazdelo, da ne moremo drugam kot do Pencove tovarne. Res se nas je kmalu zatem kakih trideset razporedilo na obronku nad cesto, za njo je bila tovarna. Poznala sem lastnika, dobrega znanca mojega očeta, iz pogovorov doma sem vedela tudi, da je tovarnar podpiral Osvobodilno fronto. Naš "vodja", ki pa ga nismo poznali, je začel s predklici: "Tovarnarji, izkoriščevalci ljudstva! Dol z njimi!" in podobno. Mi za njim. Vedno glasneje, dokler ni nekdo iz naše množice pobral kamen in ga zalučal v okno. Zažvenketalo je steklo, v hiši so se zaslišali prestrašeni glasovi in otrok je zajokal. Takrat me je prešinilo: "Gre za grozno pomoto in sramoto. Le kaj delaš v taki druščini?" Sploh pa v njej ni bilo nobene iz kroga mojih ožjih prijateljic. Obrnila sem se in se kot politi cucek odplazila stran. Proti domu. Na mostu sem se ozrla proti tovarni, od koder so se še slišali klici. Solze so mi tekle po licih. Nekaj iz usmiljenja do družine Penca, nekaj od razočaranja. Solze so opazili tudi doma in ko sem v grobem povedala, kje sem bila in kako je bilo, je oče rekel: "Če bi drugače ravnala, bi nas razočarala. To je navadna drhal in med takimi nimaš kaj iskati. Drugič po mitingu takoj domov." Na mitinge sem kajpada še vedno hodila, toda po koncu veselja sem se zadrževala le še med dobro znanimi fanti in dekleti.