»Seveda, to je moj najmlajši sin. Naj nadaljujem … Lovil je čričke in drezal v luknje za njimi. Klicala sem in ga klicala, mudilo se mi je v službo, njega pa ni bilo. Nisem vedela, kaj bi … Ti njegovi črički in njegova potepanja so mi dali misliti, kaj vse bi se lahko zgodilo z njim. V knjigi govorim o Blažu, ki je šel na potep, v žepu mu je godel čriček Matiček. Med potjo je pobral kamen, v katerem je bila skrita vsa hudobija sveta. Skupaj z razbojniško deklico Marino se je z njo spopadel in jo premagal, hkrati pa je pomagal čričkom, ki jih je ta kamen začaral. Razmišljal je, da lahko nekomu pomagaš (le) s tem, da mu vrneš z dobrim delom. Samo z dobrim se ti dobro lahko povrne oziroma lahko premagaš slabo, zato je pomagal mravljam in podobno.«