ali v mešanici vode in vinskega kisa (1 liter vode in 2,5 dl 7% vinskega kisa). Nilsov prijatelj Arne priporoča mešanico mleka in vode z dodatkom surovih krompirjev. Če je bila vsa maščoba pazljivo in natančno odstranjena, mesa ni potrebno polagati v mešanico kisa in vode. V tem primeru je okus mesa boljši. Meso kormoranov naj bi »viselo« (zorelo) 2-3 dni v hladnem prostoru, da se zmehča. Nato ga lahko zamrznemo, vendar ne predolgo, največ do enega leta. Nekateri lovci na kormorane uporabijo za prehrano samo prsni del, vendar je veliko mesa tudi na bedrih, katera so prav tako dobra, čeprav mogoče ne tako polnega okusa. Običajno je mesa prsi enega kormorana količinsko dovolj za pripravo štirih obrokov. Mesa kormoranov nikoli ne izpostavljamo dolgo časa visokim temperaturam. Praktične izkušnje Zapiski Irene, ribičinje iz Froan-a v Trondheimskem fjordu: ko je bila še mlado dekle, je v poznem poletju vzela iz gnezd nekaj mladičev malega in nekaj velikega kormorana. Odrezali so jim glave, odstranili drobovje in jih pustili »viseti na vetru« nekaj dni. Pred pripravo so ptice oskubli, jih skuhali in nato popekli v ponvi. Ta mesna jed je bila servirana za večerjo s kuhanim krompirjem in rjavo omako, včasih tudi s parjeno zeleno pito. »Zelo dobro, ampak močnega (izrazitega) okusa!« Britt Eli: njen oče je bil ribič in vnet lovec na kormorane v Kristiansundu, zahodna Norveška. Piše, da je oče pustil uplenjene ptice obešene 3-4 dni, nato jih je odrl in odrezal prsi in bedra. Mama je meso namočila v kislo mleko ali mešanico kisa in vode za 3-4 ure, preden je kose osušila in zdušila v ponvi z dodatkom masla. Omako je naredila na sledeč način: kose mesa je pobrala iz ponve in odparila odvečno vodo - ostalo je čisto malo tekočine. Nato je v drugi ponvi porjavela moko na maslu – ne pretemno, dodala še mesno osnovo, nekaj kisle smetane in malo vode ali smetane. Začinila je s soljo, poprom in včasih dodala še malo rjavega sira iz kozjega mleka. Nato se je