bilo dovolj za vse. Brodolomcem je hladna voda, ki je začela pritekati v zatohle ladijske prostore, najprej prijala, a kaj ko so se na njihovo kožo in obleko kmalu začeli lepiti mastni in smrdeči madeži olja, ki je teklo iz poškodovane ladje. Tako je morje kmalu izgubilo svoj začetni šarm. Vyner Brooke se je potopila v dvajsetih minutah. Med brodolomci in najbližjo obalo je bilo sedaj 10 milj morja, polnega zahrbtnih morskih tokov. Popoldan je prešel v noč in tisti, ki niso potonili, so plavali naprej in ječali od bolečin. Slana morska voda je oblivala njihove roke, polne ran, ki so jih dobili, ko so se s preveliko hitrostjo spuščali po vrveh potapljajoče se ladje. Ladja Mata Hari, ki je kot prva srečno izplula iz singapurskega pristanišča in se uspela izogniti minskim poljem, je v jutranjih urah 14. februarja pobrala iz morja šest brodolomcev, ki so povedali, da je njihovo malo ladjo potopil japonski rušilec. Kapitan ladje si je zaradi povedanega premislil in se odločil, da ladja ne bo plula proti Javi, temveč se bo umaknila v ožino otoka Banka, se podnevi skrivala in ponoči potovala. Mata Hari se je tako podnevi skrivala v bližini majhnega otočka, toda kmalu so jo opazila japonska letala in jo začela obstreljevati. V prepričanju, da so jo uspela raniti in da tone, so kmalu odletela naprej. Naslednjo noč je ladja odplula proti jugu