V svojem življenjepisu pa ima naš avtor znamenitega Sejalca zapisani vsaj dve črni piki, ki si jih ni zaslužil, pravi Kačar: slikarju so očitali krajo denarja, ki je v resnici ni zagrešil. Potem ko je več let zaman prosil za štipendijo za enoletni študij slikarstva v Italiji, je neki dan kot blagajnik Društva Sava pobral iz blagajne denar, napisal listek, da si je denar sposodil in da ga bo vrnil. To je kasneje storil njegov prijatelj Rihard Jakopič, vendar je madež o domnevni kraji društvenega denarja ostal. Slabo pa je bil zapisan tudi pri oblasteh zaradi bega iz vojske, kjer je bila njegova edina naloga slikati žene in hčere vojaških starešin. A to se mu je zdelo očitno preneumno in je po treh mesecih ušel. "Moja teta, ki je imela pod gozdičkom v Sorici hišo, je vedela, da se pred orožniki skriva v gozdu. Kmalu se je do njegovega skrivališča vila cela kolona domačinov, ki so mu nosili hrano in poslušali njegove napete zgodbe s potovanj. Ni čudno, da so orožniki to kmalu odkrili in ga zaprli."