Kako enostavno je pobrati igrače s tal in jih dati v zaboj z igračami. Kako malo napora vložimo, če namesto otroka pospravimo posodo. Kako preprosto je življenje, če od nikogar nič ne zahtevamo … Povsem drugačna je podoba, če od otrok pričakujemo, da je delo opravljeno, da so igrače pospravljene in naloga napisana. Potrebno je več energije, časa in pogovorov, ko vzgajamo odgovornega otroka. In kar je najpomembnejše – tudi sami s tem pokažemo svojo odgovornost, ki jo imamo kot starši. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da starši od drugih ljudi pričakujemo več, kot smo pripravljeni narediti sami. Zahtevamo odgovorno obnašanje vseh ljudi, ki skrbijo, vzgajajo ali izobražujejo naše otroke. Takoj smo pripravljeni pokazati na napake drugih ljudi, ko pa je govora o nas, se vlečemo ven iz zagate z različnimi izgovori. Vzgoja je bila, je in bo odgovorno delo. Zato je prav, da razmišljamo in delamo v otrokovo največjo korist. Kadar gre za njegovo moralo, zdravje, življenje in še kaj, smo dolžni takoj ukrepati po svojih močeh. Naša odgovornost se kaže z odgovori, reakcijami na nekaj, kar se dogaja. Spisek opravil in odgovornosti pa se z leti veča tudi otrokom. Najboljši občutek bomo imeli, če sestavimo spiske skupaj z otroki, da bomo videli, kaj pri določeni starosti že zmorejo. Otrokom predstavimo odgovornost kot prednost, saj se s tem veča tudi zaupanje v otroka in manjša naš nadzor. Zaupanja pogosto primanjkuje, kajti otrokom ne verjamemo, da bodo nekaj res naredili ali držali obljubo. Tako raje naredimo sami ali jih nadzorujemo, kot pa tvegamo naše razočaranje. Nadzora je najbrž veliko preveč, če gledamo ravnanje staršev in otrok. Otrokom pa še kako ustreza, da jim dajemo navodila, kajti tako se izognejo svojemu delu odgovornosti in razmišljanju. Navodila so pogosto potuha, čeprav so videti hitra in enostavna. No, pri uporabi električnega aparata je že prav, da jih upoštevamo. Otroci pa jih prav gotovo ne potrebujejo za vsak korak.