Razbijalci za elektrarniškim jezom, ki so bili v četrtek, 3. julija 2008, usodni za Vojko, Rudija, Kristijana, Marjana, Matejo, Bojana, Aleša, Mihaela, Slavka, Mirana, Branka, Mitjo in Janka, prestrezajo takšno silo vode, ki pobije vse ribe. Drevo, ki gre skozi pretočno polje, čez kakršno so se s kajaki spustili tudi udeleženci spusta po Savi, za jezom pride ven povsem oguljeno. Zato ni težjega dela, ko gre za naloge potapljačev reševalcev, pravi izkušeni potapljač Lean Fonda, ki od 50 do 80 dni na leto opravlja podvodna vzdrževalna dela na hidroelektrarnah in zelo dobro ve, v kako nevarnem položaju je bilo približno 140 članov Podvodne reševalne službe (PRS), ki so v Savi pet dni iskali trupla trinajstih pogrešanih. Vladimir Ban, vodja potapljačev ljubljanske reševalne postaje, namestnik načelnika PRS, med nedavno akcijo na Savi pa desna roka vodje reševanja Antona Travnerja, se spominja: »Zmotilo me je veslo enega od čolnov, poškodovanih v nesreči, ki je v vrtincu vsaj dve uri pokončno stalo na istem mestu. Potem ga je sunkovito potegnilo v sredino, ga povleklo v globino in ga na povsem drugem koncu dva metra visoko pognalo iz vode. Šele takrat se začneš spraševati, kaj se je dogajalo, ko sta kanuja zapeljala čez prelivno polje. Ta čoln je le za mirne vode, saj njegova sestava spominja na čips. Ne bi rad nikogar užalil, toda mislim, da je toliko ljudi umrlo zaradi neumnosti. Že od boga ali koga so dobili opozorilo, ko se je prvi čoln kmalu po štartu zaletel v most, saj so po pripovedovanju prič že tam z veliko težavo potegnili iz vode neko gospo in fanta. A so kljub temu šli naprej…« Po Ljubljanici celo na luknjastih sodihBan je bil prvi, ki se je odzval na Travnerjev klic, da na Savi potrebuje takojšnjo pomoč. »Šel sem do avta, vanj naložil opremo in vrvi, privezal čoln in šel. Nikogar nisem čakal. Na poti sem nato poklical druge fante, da so se aktivirali,« opisuje Ban, ki je med iskalno akcijo, enako kot Travner, le eno noč prespal doma, sicer je bil ves čas na kraju nesreče. »Bilo je zelo naporno. Lansko reševanje 23-letnega Ljubljančana Saše Antonijeviča (mladenič je bil kar 47 dni na dnu Ljubljanice, ker policija ni hotela uslišati prošenj njegovega očeta, naj ga iščejo tudi v reki, in akcija je stekla prav na Banovo pobudo, op.p.) je bil šolski primer, kako sistem ne sme delovati, reševanje na Savi pa, kako sistem dobro deluje. V krajšem času (v dvajsetih minutah), kot so na kraj nesreče prišli naši prvi reševalci, je res težko priti,« je prepričan Ban, ki zelo hvali tudi delo gasilcev, uprave za zaščito in reševanje, policije… »Takšnega sodelovanja še ni bilo. Veliko je Slovencev, ki bi radi nastopali pred kamerami ali publiko in bili pomembni. V tej akciji pa ni bilo nikogar, ki bi pametoval ali negiral odločitev vodje Antona Travnerja. Pokazalo se je tudi, da prostovoljno podvodno reševalno službo potrebuje vsaka občina, enako kot potrebuje gasilce prostovoljce. In nekatere občine čutijo to odgovornost, da sklenejo pogodbe z nami in nam dajo kakšen evro, da fantom kupimo vsaj malico, druge pa ne. Moja ljubljanska enota sodeluje z gasilsko brigado, z regijsko civilno zaščito, malce manj pa z mestno občino, ki ima svojo enoto štirih potapljačev. Pravijo, da bodo sami reševali, toda bog ne daj, da bi na Ljubljanici prišlo do take katastrofe, kot se je zgodila na Savi. A jo, žal, lahko pričakujemo, saj imamo cel kup kvazi rečnih bark, ki plovejo na sodih, tudi luknjastih, in ne vem čem še vse,« svari Ban. »Drama! Spodaj so močni vrtinci!«Podvodna reševalna služba deluje pod okriljem Slovenske potapljaške zveze, ki ima približno 1500 članov, od tega okoli 130 potapljačev reševalcev, ki posredujejo, ko jih k temu pozovejo s številke 112. Delajo prostovoljno, saj so vsi v službah, rešujejo s svojo opremo, delajo za sendvič ali pa si še tega sami kupijo. »Ljubljanska reševalna enota z dvajsetimi potapljači dobi od zveze na leto tisoč evrov, vsakih pet let še osem tisoč za nakup opreme. Posamezna enota pa bi na leto potrebovala okoli 10.000 evrov, da bi se lahko usposobila in ustrezno opremila, saj slaba oprema za reševalca stane približno tri tisoč, dobra pa pet tisoč evrov in več. V društvu sem svojim povedal: opreme, razen skupinske, kot so kompresor, čoln, nekaj vrvi... vam ne morem kupiti, zato ste tisti, ki imate standard, lahko reševalci, drugi, žal, ne,« Ban opiše temno plat volonterstva. Potapljači pravijo, da je reševanje najbolj nehvaležno opravilo, saj nikoli ne poteka v normalnih razmerah, temveč v dežju, umazani vodi, na brzicah, ob elektrarnah… Vse to so tudi glavni vzroki nesreč na vodi. Pri tem delu so potrebni izkušeni potapljači, saj se nikoli ne ve, kaj jih čaka pod vodo. »Sava je bila med reševalno akcijo na površini povečini zelo mirna, toda potapljači so mi sporočali: 'Drama! Spodaj so močni vrtinci!' In to je zelo nevarno. Nevarno bo tudi v prihodnje, saj naj bi bil med vsako hidroelektrarno na Savi turistično-rekreacijski center. Kotanje, iz katerih so bagri izkopali pesek in drug material, bodo ostale, voda se bo dvignila do dvajset metrov, otroci pa se radi potapljajo na dah pet, šest metrov globoko, kar je lahko zelo nevarno. Prvič zaradi hladne vode v globini, drugič pa jih lahko globinski vrtinec povleče navzdol. In če potapljač ni izkušen in ga zajame panika, ki pod vodo ubija, je konec,« opozarja Ban. Z vsakim metrom globlje je nevarnost večjaDa je bilo reševanje ponesrečenih na Savi zelo zahtevno, je prepričan tudi Ugo Fonda, siva eminenca med slovenskimi potapljači, ki že četrt stoletja vodi podjetje Unic Sub Ugo Fondas.p., specializirano za podvodna dela na večini slovenskih hidroelektrarn, jedrski elektrarni Krško, v Luki Koper, marinah, delajo tudi v tujini. Z reševanjem utopljencev se ne ukvarjajo. »Toliko je služb, ki to počno, da se mi ne silimo zraven,« pojasni Fonda in doda: »Hidroelektrarna je gotovo eden najzahtevnejših objektov za iskanje ponesrečenih, sploh če gre za gradbišče, kjer je v vodi veliko železa in drugih nevarnih gradbenih ostankov. Premikati se je treba počasi, tokovi so v vse smeri, voda se vrtinči… Sam se skozi prelivno polje gotovo ne bi spustil s čolnom, saj so betonski razbijalci pod njim narejeni zato, da vodo zavrtinčijo in ji poberejo energijo, sicer bi elektrarno na spodnji strani spodjedala. To je ena najnevarnejših točk na elektrarni, zato ni bilo primerno, da so se peljali tam čez. Bilo je povsem neodgovorno. Očitno je bilo malce preveč korajže,« ocenjuje Ugo Fonda. Kljub nevarnemu objektu pa so reševanje na Savi opravili le potapljači amaterji, v pripravljenosti so bili še profesionalci, tudi enota tehničnih potapljačev, ki jo je zaradi nesreč na Divjem jezeru pred leti ustanovila država in deluje pod okriljem republiške uprave za zaščito in reševanje. Ta enota je namenjena reševanju na globinah, večjih od 40 metrov, in v težjih razmerah, zlasti v jamah. Eden od njenih članov je Damir Podnar - Dado, direktor Potapljaškega društva Sirena Sub ter mednarodni inštruktor tehničnega in jamskega potapljanja, ki se preživlja s prodajo potapljaškega znanja in opreme. Te dni ga najprej čakajo potapljaški tečaji v hrvaškem Medulinu, prihodnji teden pa pot v Džakarto, kjer bo imel za vojsko tečaje tehničnega potapljanja in reševanja. Podnar pravi, da pomoč njegove enote za tehnično reševanje na Savi ni bila potrebna, so pa že posredovali, denimo, v Makedoniji, ko so utopljenca v jezeru iskali na globini 90 metrov, sicer pa so usposobljeni za potope do 120 metrov. »Z vsakim metrom globlje je tveganje večje. Reševalec se lahko iz globin, kakršne so na Savi, v vsakem trenutku dvigne na površino, ko mi opravimo potop, pa nas ponavadi čaka še ura ali dve vračanja na površino z obveznimi vmesnimi postanki,« Podnar opisuje nevarnosti tehničnega podvodnega reševanja. Na vprašanje, kakšen odnos imamo Slovenci do vode, pa odvrne: »Podcenjujoč. Premalo je poudarka na varnosti. Kakšno nedeljo se zapeljite k reki in videli boste, da kopalci tekoče vode zelo podcenjujejo. Vse naše reke so nevarne, če ne zaradi drugega, že zato, ker so na površini precej toplejše kot v globini, zato pri plavanju pride do krčev.« azbijalci za elektrarniškim jezom, ki so bili v četrtek, 3. julija 2008, usodni za Vojko, Rudija, Kristijana, Marjana, Matejo, Bojana, Aleša, Mihaela, Slavka, Mirana, Branka, Mitjo in Janka, prestrezajo takšno silo vode, ki pobije vse ribe. Drevo, ki gre skozi pretočno polje, čez kakršno so se s kajaki spustili tudi udeleženci spusta po Savi, za jezom pride ven povsem oguljeno. Zato ni težjega dela, ko gre za naloge potapljačev reševalcev, pravi izkušeni potapljač Lean Fonda, ki od 50 do 80 dni na leto opravlja podvodna vzdrževalna dela na hidroelektrarnah in zelo dobro ve, v kako nevarnem položaju je bilo približno 140 članov Podvodne reševalne službe (PRS), ki so v Savi pet dni iskali trupla trinajstih pogrešanih.