Vsakih nekaj tednov je v Antwerpen priplul parnik, opremljen z električnimi lučmi in hladilniki, predvsem pa natrpan s kavčukom, slonovino in drugimi »črnimi dobrinami«. Ladje so bile last liverpoolskega podjetja Elder Dempster, ki je v Belgijo poslalo nadzornika, da ureja vse potrebno v zvezi s prihodi in odhodi ladij. Nalogo je zaupalo pridnemu in perspektivnemu Edmundu Morelu. Ta je poleg tega priložnostno pisal o afriški trgovini v Shipping Telegraph in Liverpool Journal of Commerce. Po nekaj tednih bivanja v Antwerpnu in pozornega spremljanja tovora na ladjah je opazil neskladje med svojo statistiko in tisto, ki jo je v javnosti objavil Etat Independant du Congo. Še posebej ga je šokiralo troje. Najprej velike količine orožja, ki so potovale v Kongo. »Le za kaj ga potrebujejo?« se je spraševal. Nadalje je ugotovil, da si nekdo prisvaja bajne dobičke. »Bilance kolonije kažejo izredno nizke stroške pridelave kavčuka in slonovine. Obojega pripeljejo v Antwerpen velikanske količine, kdo torej pobere dobiček?« mu ni bilo jasno. In tretjič, ladje so odplule nazaj v Kongo prazne, kar je kazalo na izkoriščanje temnopolte delovne sile. »Ladje so prazne, kar je skregano z logiko,« je razmišljal Morel. Takrat je le malokdo v Evropi slutil, kaj se skriva za Leopoldovim človekoljubjem. Večina novinarjev, ki se je odpravila v Kongo, je namreč kopirala Stanleyjevo hvaljenje kraljevega režima.