V temačnem hodniku je počakal na dvigalo. V trenutku, ko je vstopil vanj, mu je bilo žal, da ni šel raje po stopnicah. Grafiti ga niso motili, a zaradi umazanije in odpadkov je bil vesel, da ima rokavice. Izstopil je v tretjem nadstropju in začel iskati pravo ime. Našel ga je na zbledelih in umazanih vratih na koncu hodnika. Pozvonil je. Vrata so se odprla in na njih se je, za varnostno verigo, pokazal zanemarjen, neobrit starec. “Dober dan, gospod Plock.” “Ste vi zvonili prej? Saj se vam rekel, da ničesar ne potrebujem!” je bil osoren starec. “Samo pet minut, gospod Plock, ne bo vam žal.” “Kaj hočete od mene?” “Pustite me noter, pa boste videli.” Končno je starec popustil. Odstranil je verigo, se umaknil od vrat in nakazal Sassoonu, naj vstopi. Stanovanje je bilo majhno, z eno sobo, kuhinjo in kopalnico. Bilo je neurejeno – stvari razmetane, tapete na stenah zbledele in oguljene, vrata umazana, kljuke pokvarjene. Smrdelo je po postanem cigaretnem dimu, ki se je v desetletjih zažrl v zidove, tla, pohištvo in – Sassoon je bil prepričan – celo v okenska stekla. V sobi je bil prižgan televizor, po Jacobovem mnenju bolj zato, da odganja samoto, kot pa da zabava in informira. Po tleh so ležale škatle in oblačila. Barvo tal je bilo zaradi umazanije težko določiti. Stopila sta v kuhinjo, iz katere se je širil vonj po klobasah in kislem zelju. Na štedilniku je res opazil lonec z zeljem. Steklo na oknu je bilo počeno in za silo zalepljeno z lepilnim trakom. Sredi kuhinje je stala miza, pogrnjena z umazanim in strganim prtom, na njej pa pepelnik, poln pepela in ogorkov. Ko je starec pokazal na stol, se je Sassoon usedel. Plock je vzel cigareto in jo prižgal. Sedel je na stol nasproti Sassoonu, globoko potegnil, izdihnil debel oblak dima in se zagledal v Jacobove oči. “Moram biti previden. Prejšnji teden je sosedo v petem nadstropju na vratih stanovanja napadel ponoreli narkoman. Trikrat jo je zabodel, pobral denarnico iz predsobe in pobegnil. K sreči je reševalec prišel hitro. Preživela bo.”