Prav, mežikanja je bilo dovolj. Kaj torej pokaže večdimenzionalna slika? Kaže predvsem, da Slovenijo čaka temeljit političen razcep. Razcep je večplasten. Ne gre le za delitev na leve in desne, na komunistne in antikomuniste, na naprednjake in konservativce. Predvsem gre za temeljno nesoglasje glede seznama ključnih političnih tem. Če del politične mavrice trdi, da mora Slovenija najprej rešiti vprašanja, povezana s preteklostjo, drugi del razglablja o tem, kako prelagati proračunski denar iz levega žepa v desnega. In na tej točki so se zadeve zapletale lani, zapletale pa se bodo tudi leta 1998. Vladajoča koalicija se sicer ukvarja z običajnimi političnimi temami, z vprašanjem, kako denar pobrati davkoplačevalcem in kako ga razdeliti onim, ki javni denar trošijo. Ob tem pa je bila strahovito neučinkovita. Lanski proračun je bil sprejet ob koncu leta 1997, načrtovani proračunski deficit je rasel iz tedna v teden, konsenz glede temeljnih proračunskih vprašanj za leto 1998 pa je daleč, predaleč. To, da bo treba šparati, trobijo že trobentice. In zvončki. Ko je treba varčevalni paket odvezati in pogledati, kaj je v njem, vladajoča koalicija strašansko obžaluje, da je pokukala v zavoj.