Ima. Katere?Spodbujanje gospodarske rasti za ustvarjanje novih delovnih mest. Spodbujanje investicijskih aktivnosti tistega dela slovenskega gospodarstva, ki še ima sapo. Gre zlasti za mala in srednja podjetja, ki so bila skozi celotno obdobje samostojne Slovenije naša temeljna dodana vrednost. Ta je omogočila, da je Slovenija danes na devetdesetih odstotkih evropskega povprečja. A za ta del gospodarstva se naredi najmanj. Mi smo v opoziciji, kljub temu pa naša poslanska skupina vsak mesec obišče vsaj eno slovensko regijo. Ob tem obiskujemo tudi številna podjetja. V zadnjem letu smo jih obiskali 50, morda 60. Imamo precej jasno sliko, kaj se v slovenskem gospodarstvu dogaja. Žal pa na drugi strani tisti, ki odločajo, oziroma vsi ministri slovenske vlade skupaj v zadnjem letu niso obiskali toliko podjetij kot naša poslanska skupina. Kaj se dogaja? Če izvzamemo upad naročil kot splošen problem zaradi razsežnosti krize, na kar vlada lahko vpliva le v omejenem obsegu, na primer z državnimi investicijami v infrastrukturo, obstajata dva glavna problema. Številna podjetja, ki imajo nezmanjšana ali celo povečana naročila, nimajo kreditnih linij. Nimajo finančne podpore. Hodijo od banke do banke, a ne dobijo bančnih garancij za posle, četudi že imajo pisma o nameri za sklenitev pogodbe in druga zadostna jamstva. Drugi problem, ki se je pojavil s krizo, so težave pri dokončanju začetih investicij. V času konjunkture so šla mnoga podjetja v investicije, ki bi bodisi omogočile nova delovna mesta bodisi povečale dodano vrednost ali pa oboje. Mnogi investicij niso dokončali. Marsikomu manjka 10 odstotkov sredstev za dokončanje investicije, denimo ključen stroj ali zaključek gradnje. Torej je velik del že realizirane investicije mrtev kapital. Ljudje hodijo od Poncija do Pilata, a teh relativno malih sredstev ne dobijo. Ta problem je deloma rešljiv tudi z znižanjem davkov na investicije oziroma z uvedbo davčnih olajšav na investicije. Te olajšave v času, ko je bilo denarja dovolj, niso bile potrebne, saj so vsi investirali; govorilo se je o pregrevanju gospodarstva. V času investicijske suše pa so še kako potrebne. Podjetja, ki imajo naročila in še nekaj dobička, bi investirala, vendar sredstva poberejo davki. Najbolj ugoden čas za ta ukrep je bil na začetku leta, ko se je odločalo o lanskih dobičkih, in ti niso bili tako majhni. Ta predlog smo predstavili pravočasno, a ga je vlada zavrnila. Zavrnila je tudi predlog za skrajšanje plačilnih rokov. Veliko malih in srednjih podjetnikov ima zaslužen denar pri javnih naročilih ali podjetjih v državni lasti, ki pa ga dobijo pozno, ker imamo dolge plačilne roke. Nekatera velika monopolna gradbena podjetja enostavno ne plačujejo podizvajalcem. Ob zadnjem obisku v delu osrednje slovenske regije smo bili v dveh podjetjih, kjer so nam rekli, da jim opravljeno delo plačujejo s stanovanji ali pa s pralnimi stroji. Podjetnik, ki se ukvarja z elektroinstalacijami, zdaj prek oglasa prodaja stanovanje, ki ga je namesto denarja dobil za opravljeno delo. Ta krč v plačilnem prometu bi se z instrumenti, ki smo jih predlagali, dalo v veliki meri odpraviti. Se strinjate z argumentom vlade, da v času visokega javnofinančnega primanjkljaja ni mogoče zniževati davkov? Pravo vprašanje je, ali denar, ki ga jemljemo na račun prihodnosti, uporabljamo na pravi način. Menimo, da ne. Seveda, socialni programi so potrebni. Zadolženost se bo povečala tudi zaradi večjih potreb socialne države, večjega števila brezposelnih, manjših prispevkov v vse štiri javne blagajne. Kljub temu pa moramo vedeti, kam vodi pot, ko denar, ki si ga sposojamo, zgolj porabljamo, ne da bi ga investirali v programe, ki bodo nekoč nekaj prinesli nazaj. In predvsem ustvarjali nova delovna mesta. Delovno mesto je v tej situaciji ključen pojem za izhod iz krize. Dela denarja, ki je rezerviran za socialne sheme, država niti ni porabila in ne daje učinkov. Poudaril pa bi, da se mi zdi pristop, ko ljudi plačuješ za to, da ne delajo, a so formalno zaposleni, sporen. Vlada tu naseda socialni demagogiji in na vsak način vzdržuje socialni mir. V to je investirala stotine milijonov evrov. Da statistično število brezposelnih do konca leta ne bi preseglo meje sto tisoč. Bistveno bolje bi bilo, če bi priznali, kakšno je dejansko stanje, in bi tisti, ki nimajo dela, dobili nadomestilo za brezposelne. Tako pa danes proračun plačuje desettisoče, ki so formalno zaposleni, a ne delajo oziroma ne delajo poln delovni čas. To vpliva na motivacijo ljudi. Že tako določene kategorije ljudi dobijo več iz socialnih transferjev, če ne delajo, kot če bi delali. Znani so nekateri tovrstni izračuni in to na motivacijo ljudi z nizkimi plačami deluje razdiralno. Vedno pogosteje spet slišimo ljudi, ki tako kot pred tridesetimi leti v nekem iskanju izhoda iz obupa pravijo: Plačan sem sicer slabo, vendar me nikdar ne morejo tako malo plačati, kolikor lahko malo naredim. To ni miselnost, ki bi vodila iz krize. Če bi del ukrepov šel v smer preciznega zniževanja davkov za tiste, ki investirajo in odpirajo nova delovna mesta, bi to imelo zelo pozitivne učinke. Vsak, ki je brezposeln, je za družbo četverna izguba. In vsak, ki se zaposli, je četverna pridobitev: človek reši svoj socialni problem, ne obremenjuje socialnih skladov, plačuje pokojninski, socialni in zdravstveni prispevek ter dohodnino in kot potrošnik z dohodki plačuje tudi trošarine in davek na dodano vrednost. Kje v oblastni strukturi tiči problem? Ga lahko identificirate poimensko? Je problem v vrhu vlade ali na ravni vodenja posameznih ministrstev?