Srbija. Noč. Lije kot iz škafa. »Takega dežja ne pomnim,« dahne tip, diplomant defektologije, Nemanja po imenu (Dragan Mićanović), ki je malo prej pobral štoparja (Dragan Petrović). Nemanja: »Uh, čim prej bi rad prišel domov.« Štopar: »Ne bo šlo - cesta je poplavljena.« In Nemanja tako pristane v bližnjem motelu, ki je brez reputacije - in ki je v temni noči odrezan od sveta. Vse zveze so prekinjene. Točno, motel »Točak« je kot Srbija. Kar pomeni, da Nemanja zapelje naravnost pod kolesa Srbije, med male ljudi, srbske slehernike, ki jim je skupno troje: prvič, vsi so oboroženi, drugič, vsi so švercerji, in tretjič, vsi se delajo nedolžne. Vsi! Trgovec z orožjem (Nikola Kojo), koketna Žana (Anica Dobra), profesor latinščine in njegova žena (Bogdan Diklić & Neda Arnerić), lastnik motela (Ljubiša Samardžić) in diler (Svetozar Cvetković). Da kot nekaki ujetniki obtičijo v tem motelu, pa jih ne moti, saj med notranjostjo in zunanjostjo ni več nobene razlike. Okolico namreč preletavajo le policaji, revolveraši, tatovi in serijski morilec. Nič ni več normalno. Poti domov ni več. Hja, Nemanja je Srb, ki se na lepem zbudi v coni somraka. Nenadoma ga hočejo vsi ubiti. Zgrabijo ga, zvežejo in potem glasujejo - naj ga predajo policiji ali pa naj mu sodijo kar sami. »Nimam pojma, kaj se dogaja... to ni smešno... nori ste!« Vse skupaj je iracionalno, nadrealistično - Srbija pač. Nič, le zamešajo ga s serijskim morilcem. Šur, tudi on misli, da je nedolžen. Le v Srbiji lahko tip, ki je ubil šest ljudi, vpije »Ja nisam ubica«. Le v Srbiji lahko tip, ki je šel domov, da bi si od očeta sposodil denar, misli, da je nedolžen. Le v Srbiji lahko tip, ki hoče normalno življenje, mirno službo in redno plačo, misli, da ni kriv. Iskreno rečeno, tega mu ne jamči nobena država na svetu. Film Kolesa, ujet v aristotelovsko enotnost kraja in časa, gnan s teatrom absurda in prepojen s krvjo starih filmov, bi že kot banalna žanrska reč - recimo kot sublimacija starega Coluccijevega šokerja Qualcosa striscia nel buio - funkcioniral zelo kredibilno, nabit z aktualno srbsko gotiko pa bo tudi čez 100 let še vedno videti kot dobro sporočilo iz steklenice.