V prihodnje sem tistih slabih dvajset minut med njenim nastopom vsak večer prebila sama v njeni sobi ter poslušala ritem njenih pesmi skozi strop in stene, saj mi je bilo ljubše, da sem vzklike publike slišala kot nekje iz daljave. Pripravila sem ji čaj – najrajši je imela skuhanega v kozici s kondenziranim mlekom, temnega kot kostanj in gostega kot sirup; po spremembah ritma sem natančno vedela, kdaj moram pristaviti kozico na ogenj, da bo čaj že pripravljen, ko se vrne. Medtem ko se je kuhal, sem pobrisala njeno mizico, izpraznila pepelnike in obrisala prah z ogledala; uredila sem tudi razpokano in zbledelo staro škatlo za cigare, v kateri je hranila svoje lončke z ličili. Vse te male pozornosti so bila dejanja ljubezni, pa tudi zadovoljstva – nemara celo nekakšnega samozadovoljstva, saj sem se ob tem počutila čudno, postala sem razvneta in tega svojega početja sem se skorajda sramovala. Medtem ko je ona žela občudovanje občinstva, sem jaz hodila gor in dol po njeni garderobi in si ogledovala njene stvari ali se jih ljubkujoče dotikala oziroma skoraj dotikala – prste sem držala kak palec stran od njih, kot bi jih obdajala nekakšna avra, ki jo lahko pobožaš z roko. Oboževala sem vse, kar je puščala za seboj – tako njena spodnja krila in parfume in bisere, ki si jih je snela z ušesnih mešičkov, kakor tudi lase na njenih glavnikih, trepalnice, ki so se prijele na tablice črne maskare, celo vdrtine na njenih ne do konca pokajenih cigaretah, kamor so se vtisnili njeni prsti in ustnice. Zdelo se mi je, da se je moj svet, odkar je vanj stopila Kitty Butler, popolnoma postavil na glavo. Pred tem je bil povsem vsakdanji, zdaj pa je bilo v njem vse polno nenavadnih naelektrenih prostorov, ki jih je napolnila z glasbo in žarečo svetlobo.