Po dolgem dolgem času je ponovno zbral zadosti moči, da je dvignil oči in pogledal čez reko. Dosti časa mu je spolzelo med prsti, preden jo je znova upal pobožati s pogledom, preden si je naposled upal priznati, da je samo ona tista, ki sme pogledati, da ne boli, da ne okamnevaš vase, kadar pogleda sama, kadar pogleda, da bi se razodela, pa naj je takrat še tako kačja, še tako demonska, da boli, da okamnevaš vase samo takrat, kadar jo na skrivaj pogleduješ, da je to čakanje, da je to, da se samo tu in tam razkrije, da je to, da se niti najmanj ne ozira nate, da je niti najmanj ne zanima, kdaj bi bila njena bližina tebi po volji, da je to čakanje vse, kar ti je dano, da je ona ona sama samo, kadar te obiskuje po lastni volji in nagibu. Dosti časa se je izlilo v reko, preden si je bil pripravljen priznati, da se mu v njeni podobi, v njenem nežnem brazdanju obrežne vode, samo nekaj iz njega samega daje in da bi to veljalo preprosto sprejeti, čeprav tega nikoli ni mogoče zares razumeti, ampak samo navznoter doživeti. Odločil se je, da sprejme njen nagovor, in se ji zagledal globoko v oči. Tudi ona je spet postala drugačna, taka, kakršna je bila na začetku spogledovanja. (Jo je pač táko mislil.) Smehljala se mu je, malce nagajivo, malce pa vendarle še vedno zviška, in mu vedno znova ljubko pomahala. Vseokoli njega pa so spet pričele rasti podobe sveta.