Moj bog, kako sem jo ljubil! Vsake toliko sem jo moral pobožati s pogledom, vsake toliko kaj potihem zašepetati. Ni bilo dovolj, da sva se ves čas dotikala, se držala za roke s prepletenimi prsti, se poljubljala in stiskala drug k drugemu … In kadar sem spet odprl oči in jo pogledal, sem se vsakokrat srečal z njenim neizrekljivo ljubečim in nežnim, globokim, svetlo modrim pogledom, ki mi je na tisoč načinov čisto jasno in brez najmanjšega dvoma pripovedoval, da me tudi ona ljubi z vsakim, najmanjšim vlakencem svojega telesa. Kar vrtelo se mi je od prekipevajočih čustev. Svet je prenehal obstajati. Bila sva samo midva, krov najine jadrnice, azurno morje in čisto malo modrega zaliva. In to je bilo dovolj …