Pa kaj! Delali sva se, kot da nama sploh ni mar. Jaz sem samostojna in samozadostna, moškega rabim še manj kot riba bicikl. Kaj pa še! Kolikokrat sem si, ko sem stala poleg kake lepotice ali pa vsaj kolikor toliko všečne ženske, želela, da bi lahko preskočila v njeno telo, da bi tudi mene kdo (za začetek) pobožal s pogledom in nasmehom in mi tako priznal pravico, da sploh lahko obstajam! Moj bog, kako sem sovražila to ubogo Marjetkino telo, od katerega so vsi odvračali poglede, jaz pa sem morala prebivati v njem. Saj nisem nagnjena k zaljubljenosti na prvi pogled, ampak tu in tam se je le pojavil kak fant, s katerim sem si želela tudi »drugi pogled«, a do tega nikoli ni prišlo. Napisala sem nekaj pisem, nikomur se ni zdelo vredno odpisati, pa čeprav bi bil tudi en krepak Fuck off boljši kot ponižujoča tišina. Čas je bil edino, česar sva imeli na pretek, za vse drobne življenjske izkušnje, ki ti jih lahko dajo le mladostna leta in se jih ne moreš naučiti iz knjig, pa sva bili prikrajšani.