PAJŠTVA V PODKOŽI - No in zdaj – zdaj smo tu! je trdo rekla Frančkova mama – kot kakšen poveljnik, ki mu je uspelo izpolniti obljubo vojakom, da se bo našel kraj zavetja in počitka, ko so premraženi obstali pred sosedovo pajštvo. Z nekaj punklji so se vrnili iz daljnih krajev mirne Bosne, natančneje iz Bugojne. Zakaj jih je zavrnila ali so jo zavrnili, Franček nikoli ni natanko izvedel. Pozneje jim je vlak pripeljal še nekaj zabojev kuhinjske posode, zdrobljenih krožnikov, osnovnega pribora, otroških igrač in dvojno polomljeno posteljo z oguljeno omaro – za spalnico staršev. Prihod je dokazoval, da je bil hudo improviziran, časovno neusklajen, morda celo za tisti dan nepričakovan, zakaj Bosna je bila nedoumljivo daleč. Natančneje – mestece Bugojno je ostalo za njimi za večne čase: v tistem večernem zatonu sonca z otroškimi spomini in čudovitim psičkom, ki ni mogel z njimi na pot. Mrak je že legal, drevje je pokalo od mraza in vsak korak na zorani poti je drsel nazaj. Vzpenjali so se v strm klanec k samotni kmetiji, ki je bila vsako leto deležna komaj nekaj uric zimskega sonca. V tej zimi pa se je že zgodaj pred decembrom kopala v globokem snegu. Pajštva je bila na zunaj čedna hišica. Streho je imela pokrito z rdečo opeko, kar je bilo v vasi redkost. Ljudje so sami izdelovali veliko cenejšo, cementno opeko. Bila je pokrajinski izdelek iz peska, apna in cementa. Apno se je vsako leto kuhalo v visoki apnenci, tik ob mostu čez Savo. Takrat je bilo ostanke nekdanje cementarne v Mojstrani še moč videti, papir pa se je vlačil s podstrešij – iz zavržene kulture na straneh starih časopisov in knjig. Oče, ki je že držal ključ v rokah, je bil zadovoljen z njo. Komaj je čakal, da vstopijo. Vedno in povsod je bil človek akcije, mama pa je pri vsakem dejanju veliko dala na notranjo pripravo, zato je rekla : - Že dolgo vem, koliko zarečenega kruha mora človek v življenju pojesti, a ga nič ne izuči. Nekoč so mi kot deklici rekli, da bom lahko bivala v tej hiški, če se kdaj poročim s sosedovim sinom. Sveta nebesa, sem rekla, ga ni, s katerim bi živela v tej bajti! - Vidiš, pa je! je rekel oče. Ključ drži v roki in hudičevo ga zebe – z otroki vred. Kdo bi vedel, kdaj izrečemo kaj usodnega med vsem vsakodnevnim govoričenjem? Lepo bi bilo, če bi že vnaprej vedeli, kaj zavoljo česa besedimo. A koliko bi potem ljudje sploh še govorili? In preden je lahko kaj odgovorila, je že vtaknil ključ v ključavnico, pritisnil na zmrznjeno kljuko in odprl. Za trenutek je obstal in napravil korak nazaj … Vonj po vlagi in gobavi zatohlosti ga je presenetil. V hiši, največji sobici, se je komaj še kaj videlo. Prižgal je vžigalico in zagledal majhno kmečko peč, ki pol večnosti ni bila zakurjena. Kamnite stene so bile polne svetlikajočega se sreža. V dveh kotih je vlaga že načela pod, kar je pomenilo, da hišica verjetno lep čas ni videla človeka, ki bi jo prezračil, pregrel in posušil. Bila je nepodkletena, z zadnjo stranjo do polovice vdelana v hrib. Zavoljo slabe izolacije jo je voda ob topljenju snega pogosto namakala. A tako se je včasih gradilo, v trdnem prepričanju – kot danes, da boljše gradnje ni. - In že takrat si imela prav, je nadaljeval pogovor oče. V tole hišo bi se pa še jaz težko ženil s tabo. Morava zdaj kot po kakšni kazni z družino živeti v njej? A glej, če se vkup stisnemo (za glave jih je potegnil k sebi), ne zmrznemo, da imamo le streho nad glavo. Potem ognje razplamtimo v sebi in okrog sebe – in spet je vse dobro, se je pošalil. Mama ga je hvaležno, ljubeče pobožala s pogledom. Najbolj je pri njem občudovala njegovo resnično pripravljenost na žrtve – za vse, ki jih je imel rad. Vedno je znala v pravem času obvladati njegovo kolerično naravo, kadar so mu popustili živci in se je ujel v zanke skrajno potenciranega ega, ki se je manifestiral s čustvi užaljenosti, jeze in celo besa. S pregovarjanjem, prošnjami in pozivi k razmisleku (kdaj pa kdaj tudi v solzah) ga je vedno razorožila do iskrenega obžalovanja in opravičila. Brez zavestnega, ljubečega odpuščanja vseh članov nobena družina ne more obstajati. Vsako preživetje ima svoj prag sobivanja, ki stopničasto raste ali pada: z vsemi atomi ljubezni. - Bomo, Franci, potrpeli bomo! Boš videl, samo to zimo! Potem se bomo zahvalili za gostoljubje in … (Prehlad ji je za hip vzel glas.) Veš, v mojem otroštvu je bila taka pajštva pravo bogastvo. Samo najbližji so lahko bivali v njej, je utrujeno, s prikrito žalostjo bodrila moža in sebe. Oba sta vedela, da je gostoljubju botrovala stara, sosedska kmečka solidarnost, ki je bila na oddaljenih, samotnih kmetijah še vedno pristna, saj jo je ustvarjalo trdo delo in nekakšna skupna usoda, ki ji ni bilo moč ubežati. Otroci so se potem ves teden stiskali k obema. Potrebovali so ogenj za svetlobo, hrano in kri. Ogenj, ki bo svetil, grel, pekel in kuhal. Ogenj, ki bo upanje na ognjišču in v srcih. Ogenj iz objema dveh za gorkoto telesa in svetlobo duše. Ogenj, ki bo dal krila za vsak dan posebej. Zakaj živeli so v svetu kaljenja in rasti, ne da bi kdaj razmišljali, zakaj je bilo treba vsak dan priti do pepela. Ogenj – ogenj – ogenj … zunaj in znotraj svetov: Ogenj ljubezni! Lakota po ognju je po tej zimi ostala v otrocih vse življenje. Potem so se začele neskončno dolge noči in kratki zimski dnevi. Za luč je bila petrolejka. Za ogenj v peči in štedilniku so se borili kot levi. Vsak dan so vlekli mokre smrekove veje izpod snega. Sekali so jih na daljša polena za peč in na krajša za majhen štedilnik. Izpod snega in ledu so kopali iverje, ostanke lesa iz časov sekanja gozda. Tu pa tam je že kdaj obležalo kakšno drevesce, izpod panjev je voda odnesla kamenje in prst, na produ so ležale v ledu in snegu stoletja zasute korenine, sneg je polomil suhe veje na drevju, voda je prinesla ostanke lesa – desk, kolov, ograj, pohištva … Treba je bilo imeti samo žago, vrvi, kakšno verigo: in vlačiti, vlačiti, vlačiti ali nositi, nositi – skoraj do onemoglosti vlačiti in nositi dan za dnem na kup. Posel so kmalu opravljali s pravo strastjo. Eden drugemu so vpili, kaj so odkrili, našli, si pritekli na pomoč, kadar je bilo treba kaj izvleči iz vode, odžagati, odsekati, med seboj povezati ali odnesti iz gozda, s travnika, s proda do prve najbližje poti. Kmečka peč se jim je zdela kar nekaj mesecev strašno požrešna žival – pravi zmaj, ki je kar naprej žrl vse, kar je bilo lesenega. Več kot polovico toplote je porabila samo za sušenje drv, z drugo je ogrevala prostore, če je v njej gorel suh les, sicer se je kadilo skozi zelene lončene modnce po vsej hiši. Mokro obleko (debele trenirke) in čevlje fanta večkrat sploh nista posušila do naslednjega dne, zato je moral eden od njiju od časa do časa ostati brez obleke in čevljev za pečjo. Med Teom in Frančkom je bilo leto dni razlike, zato sta si vsa oblačila in čevlje lahko delila in izposojala. Drugače je bilo s sestro Marči. Dokler ni zrasla do maminih višin, so dobri ljudje zanjo vedno kaj našli. Potem se je po težki zimi v zemlji vendarle nekaj zganilo. Nebo je postajalo milostno. Prišla je odjuga, z rahlim rosenjem dežja in nežnimi pomladnimi sapami. Vsi letni časi imajo svoje vonje življenja in smrti, le pomlad s silnim vzgonom v kaljenje, rast in cvetenje osmeši smrt. Nadišavi jo s tolikimi vonjavami, da postane skoraj neresnična. Šestmesečna zima se je začela vdajati na vsakem koraku. Oče se ni več bal, da bo moral že naslednje jutro gaziti sneg do pasu, če bo hotel priti v službo. Za en mesec so si še pripeljali voz premoga in lesene odpadke – »žamane in krajnike« z žage. Niti sanjalo se jim ni, da bo ta zima samo uvod v leta in leta življenja v Podkoži. Menjajoče se gibanje, nenehen stik z zemljo in vodo, z ledom in primrznjenimi kamni, s snegom, z ostrim zrakom in še ostrejšimi sončnimi žarki, ki so se neusmiljeno prebijali skozi ledeno pokrajino, so povzročili, da jim je ta božansko lepa narava z leti prešla v meso in kri. Vzljubili so jo, ker so jo odkrivali in raziskovali z močjo svojih rok, z energijo in voljo lastnih misli in hotenj, s skupnimi mukami in trpljenjem. Ko je bil Franček že v letih, je spoznal, kako je mogoče samo s tako trdo, neizprosno preizkušnjo – tako lep, mrzel, do skrajnosti skopo odmerjen svet – srčno živeti, obvladovati, spreminjati, dopolnjevati. Z močno voljo na robu z njim rasti in kljubovati bogati revščini. V njegovih kasnejših pesmih o naravi so se oglasili ti do rezila izostreni toni iz presečišča združenja človeka in narave. Od tod njegova velika ljubezen do kamna kot skeleta, tvorca planeta in varuha ognjišča, ki se lahko spremeni v uničujoče jedro, če pride do uničenja ljubezni med ognjem, vodo in soncem. Zato kleše svojo pesem ljubezni v kamen večnosti. Z vsem svojim bistvom in lakoto po resnični besedi čuti te usodne povezave v sebi in vesolju. … S strastno kadečim vdihom in izdihom ga použivam: z divjo strastjo poživljajočega ognja – ob škripajoči pesmi trdega koraka …… in pesem je uvertura v inventuro človeške nature. (Verzi iz pesmi Mraz) In na neki višini dviganja človeškega duha v alpski dolini zazna tragiko in veličino življenja in sveta, ki se v svojih vseobsegajočih skrajnostih razpre do osupljivega zapisa enačbe bivanja, ki jo imenuje Modrost ugašanja: Od kod modrost ugašanja do ognjišča biti do enačbe jedra: kameni duh = ognjeni kamen: ki razrešuje v prah – kar iz prahu poraja …? Že v zgodnjem otroštvu je kdaj pa kdaj začutil čudno enost s svetom, ki ga je obdajal. V naravi mu je bilo vse enako pomembno, osrečujoče skrivnostno, čarobno v gibanju. In kar se ni gibalo, je začel sam spravljati v hojo, tek, valovanje, žuborenje, kotaljenje, padanje … Še več: vsemu, kar je narava iz življenja (navidezno) odpisala, je začel pripisovati ali dajati svoj pomen: v obliki, prostoru, uporabi, pa naj je šlo za kamen, korenino, vejo, grčo ali panj. To skoraj čudežno odpiranje narave ga je že kot otroka fizično in duševno tako presegalo, da je hlastal po njeni kozmični biti z vsem svojim bistvom kot otrok po materi. Otroška ustvarjalnost je kasneje prerasla v njem v umetniško. Zato je pozneje kot učitelj lahko odkrival v otrocih neslutene izvire besedne in likovne ustvarjalnosti, ki so mu omogočali ustvarjalno pedagoško delo. Enačba, do katere je s pesniško intuicijo prišel: s potenciranjem kamna in reke na neskončnost, ga je pretresla do dna biti. Zaslutil je moči energij, ki bi z nadaljnjim potenciranjem elementov dolinske pokrajine – na robu obstajanja, le-to lahko sesule v prah. Pri tako zgodnjem doumetju sveta iz snovi in energij, zgolj iz izkušenj – preizkušenj z resničnostjo (brez fizikalnih znanj), je bilo moč pričakovati, da se bo v sebi dvignil do pretresljivih višin, kaj kmalu po spoznanju, da je vse, kar je v nas, tudi zunaj nas.